Rusija in Zahod

S tem so bili izpolnjeni pogoji, da se v prihajajočem letu nekoliko sprosti sodelovanje med Rusijo in Natom. To sodelovanje sta do zdaj najbolj ovirala gruzijsko vprašanje in posledično strah baltskih držav. V resnici veliko evropskih držav, med njimi tudi Slovenija, z Gruzijo pravzaprav nikoli ni imelo pretiranih težav. Težko je namreč prepričljivo osmisliti Sakašvilijevo neverjetno naivnost in nezmožnost treznega presojanja sveta okoli sebe. Medtem je tudi že nezanemarljivo število Gruzijcev ugotovilo, da je Sakašvili bedak in kockar najslabše vrste. Zato najbrž ni tako težko razumeti, zakaj se Rusom sploh ne zdi potrebno, da bi se z njim še kaj ukvarjali in morda pogovarjali o usodi Abhazije in Južne Osetije. Gruzija se bo pač morala potruditi in najti novega predsednika. Prej bo to storila, bolje bo zanjo.

Drugo največjo oviro pri omenjenem sodelovanju predstavlja nezaupanje na obeh straneh. Na tej točki je treba priznati, da je tukaj precej problematična ravno EU. V zvezi s tem je eno od najbolj lucidnih kritik trenutnih razmer podal minister Žbogar, ko je opozoril na nesmiselnost sklepanja strateških partnerstev, preden je opravljen tehten razmislek o najbolj temeljnih stvareh. Skratka, najprej moraš vedeti, kaj hočeš in kaj od tega je sploh dosegljivo, šele potem lahko pride na dnevni red tisti "kako". Brez tega bo tudi odnos do Rusije brez pravih temeljev.

Rusija je z Medvedjevom v zadnjem letu resnično pokazala precej pripravljenosti in dobre volje ter dostojno uredila odnose s Poljsko. Tega ne bi smel omalovaževati nihče. V dumi so sprejeli posebno resolucijo, v kateri so obsodili poboje v Katinu, odgovornost zanje pa naprtili Stalinu. Česa več Poljaki pravzaprav niti ne morejo pričakovati. Medvedjev je med zadnjim obiskom v Varšavi, ko je prinesel tajne dokumente o Katinu, zato poudaril, da bodo zdaj za partnerske odnose in zaupanje morali kaj storiti tudi Poljaki. Kdor ima s tem še vedno težave, se bo moral malce zamisliti in vprašati, kaj konec koncev od Rusije sploh hoče. Dejstvo je, da so Rusi vsekakor opravili zelo težko delo. Psihološki prelom s preteklostjo je zmeraj izredno kočljiva zadeva. Poleg tega kar nekaj znamenj kaže, da se je Rusija v tem letu odpovedala imperialističnim ambicijam. Aprila je Medvedjev povsem nedvoumno zavrnil pozive po ruski intervenciji v Kirgiziji. Nehalo se je tudi vmešavanje v notranje zadeve Ukrajine, Moldavije in Belorusije. Evropski opazovalci volitev v Ukrajini dobro vedo, da oranžna revolucija ni propadla zaradi Rusije, ampak zaradi lastne skorumpiranosti. O postimperialistični mentaliteti pričajo tudi zadnji nacionalistični izpadi v Moskvi in krepitev sovražnosti do sodržavljanov iz drugih republik. Če želiš sanjati o imperiju, moraš znati predvsem ukrotiti ksenofobične in šovinistične strasti.

Vsaj kulturno je bila Rusija vedno del Zahoda, za mnoge sicer periferija, ampak to je že druga zgodba. Velikokrat v zgodovini je postala nekakšen laboratorij evropskih idej in to včasih tudi drago plačala. Trenutno je Evropa zanjo zanimiva kot vir nujno potrebne modernizacije, ona pa za Evropo kot vir nafte in plina. To pomeni, da se Rusija ne želi modernizirati na kitajski način. A v tem se lahko skriva težava, kajti Evropa se bo morala tudi sama modernizirati. Ali torej Rusija pričakuje od Evrope nekaj nemogočega? No, vsaj psihoanalitiki vidijo v tem sublimni temelj vsake ljubezni: ljubiti nekoga zaradi nečesa, česar ti ta ne more dati.

Za Rusijo v tem trenutku ne more nihče storiti toliko kot Putin, namreč tako, da se od politike počasi poslovi. S tem bi se v zgodovino vpisal kot kolikor toliko pozitivna figura. Njegovi časi so minili. Prav bi bilo, da Rusijo v nove čase popelje Medvedjev. Njegova govorica je za Zahod vsaj razumljiva.