Rožnato nebo

Že v rosnih letih je bil moj največji favorit med prazničnimi zoprneži dan mrtvih. V šoli so nas dan, dva prej gnali h kakšnemu spomeniku padlim, tam smo recitirali, prepevali in se med minuto tišine suvali pod rebra, ampak to je bil le uvod v večje muke, saj so nas potem mučili še starši in nas lepo oblečene vlekli na pokopališče h grobovom prednikov, ki jih niti nismo dobro poznali. Celo večnost je bilo treba stati na belem škripajočem pesku, buljiti v nagrobnik in poskušati vsaj v mislih odplavati kam drugam, kjer ni bilo tako vlažno, mrzlo in zamorjeno. Potem pa vse tiste gore belih krizantem, rdečih sveč in v krzna odetih boljših tovarišic … Prvi november definitivno nikoli ni bil pravi praznik (Ali ne implicira praznik radosti?), ker je bil popolnoma preveč morast. In sprevrnjen z vsemi tistimi narejeno užaloščenimi in svečanimi maskami, ki so kolektivno igrale žalujoče spominjanje na preminule. Skratka, priporočam poslušanje skladbe 1. november skupine Carina.

Takrat nekako nisem razumel, kako sta država, ki je učila, da je od cerkve ločena in neodvisna, ter uradna duhovna oblast na dan mrtvih postali zgledni zaveznici. Kako sta se spokojno pretvarjali, da lahko zvezda oziroma srp in kladivo ter križ tudi strpno nastopajo skupaj. Danes se zdi tako čudenje seveda popolnoma neumno. Prvi november je danes prava praznična trdnjava, katere nezrušljivi stolp je Dan reformacije, idealna priložnost za demagoške mešanice kulturnih, verskih in narodnjaških in govorniških tem, ko lahko nastopajo tako politiki kot župniki, za večjo zabavo pa smo v klubu svobodnega sveta začeli obhajati še noč čarovnic.

Noč čarovnic je sploh nekaj posebnega. Mediji nam jo prodajajo kot ameriško karnevalsko zabavo, ki kulturno sicer ni prav na ravni naše posvečene mentalitete, zabavna je pa le – pa še denar se obrača zaradi nje. Nekakšen kontrapunkt valentinovega. Kot da nismo buč izrezovali že pred stoletji in kot da se ptički niso ženili (tako na valentinovo kot na gregorjevo) že pred Ameriko. Potem kdo le poišče kakšnega etnologa, ki razloži, da so noč čarovnic v Ameriko izvozili Irci, ki zadevo praznujejo še iz keltskih časov, in da smo dan mrtvih praznovali tudi na naših tleh še pred vsemi svetimi v lasti cerkve, ki je v svojo franšizo vključila tudi običaje in verovanja poganskega sveta. Šele z ''uvozom'' iz Amerike dobiva zadeva pravi globalni trgovski plan. Na veliko se zapravlja na pokopališčih, priložnostnih sejmiščih z venci, ikebanami, klasičnimi in trajnimi svečami, čevapčiči, palačinkami, hot dogom in inšpektorji. Zaradi ton sveč, kemično obdelanega cvetja in prometnega kaosa (če zvonovskega onesnaževanja ne omenjam) imamo nov ekološki krč in nove službe za sanatorje tega problema. Dan mrtvih je postal logistična in infrastrukturna norišnica, noč čarovnic pa daje prazniku še malo nekrofilsko zlobni, malo zgodovinsko sadistični zadah. Predvsem pa odpira neslutene možnosti za kronične potrošnike.

Na koncu dneva ugotoviš, da gre pri vsem skupaj za staro dobro vraževerje, nikoli preživet strah pred smrtjo, ki jo nekateri vohajo v dušah umrlih. Gre le za praznik gona preživetja. Vse te rože in sveče, divje buče in govorance, kako ni dovolj le stati in obstati, ampak se je treba tudi upreti, so le mila prošnja, da nam bi bilo usojeno še živeti. In ko naju ne bo, ostalo bo rožnato nebo ...