Rop kresne noči

Javni pozornosti, ki si jo je pretekli teden lastila okrogla obletnica samostojne države, je grozila resna konkurenca le v na videz skrajno bizarni zgodbi o ropu pošte in umoru uslužbenke. Tema je bila tako tragična in moteča, da je potrebovala nujno razrešitev še pred praznično proslavo in tik pred kresno nočjo se je mora iztekla. Kljub "srečnemu koncu" pa zgodba o krvavem ropu ni pustila le slabega medijskega okusa, njeno sporočilo deluje kot kontrapunkt prisilnemu loku praznovanja, odtujenemu govoričenju o svetli prihodnosti države in je ena izmed realnejših prispodob "prave", "žive" Slovenije.

Krvavi rop v kresniški pošti je odprl niz zoprnih javnih vprašanj, na primer, kako je mogoče, da državno podjetje kljub naraščajočemu številu ropov tako ignorantsko (ne) skrbi za varnost svojih zaposlenih oziroma da skrbi (pa še to slabo) predvsem za varnost svojega denarja, zaposlene pa raje nadzoruje kot varuje.

Z uspešnim policijskim prijetjem zločincev je uspelo aferi odvzeti kritično ost, čeprav je bila tudi akcija na ljubljanski avtobusni postaji vsaj sumljiva: v isti sapi, ko je policija sporočala javnosti, da je ropar oborožen in nepredvidljiv, se je sredi potniškega vrveža spustila v tvegan lov nanj. Kot v promocijskem akcijskem filmu, ko med pregonom naokoli frčijo prestrašeni ljudje in razbita pločevina – nikoli pa seveda ne vidimo morebitnih stranskih žrtev.

Mogoče so policisti, kot so se potem pohvalili, za svojo nedostojno mezdo res tvegali več, kot bi morali, a so tvegali tudi življenja mimoidočih. Policisti tudi vsaj vedo, da morajo v službi tvegati. Kdo je to smel pričakovati od poštne uslužbenke?

Ko ti ostaneta le trenirka in pištola, ti je pač vseeno tudi to, ali boš ubil človeka za tristo ali tisoč šesto evrov. Za novo generacijo državljanov je denar prej ali slej lahko še edino vodilo in gonilo, bodisi za doseganje družbene veljave ter potešitev zapovedanega narcisističnega užitka bodisi za karierni "projekt" izkoriščanja drugih. V novi eri (ki sovpada z obdobjem samostojne Slovenije) pa, kot je pred tednom dni zapisal Tomaž Mastnak, ne živimo le v svetu izkoriščevalskega sistema, ampak tudi nič manj silnega sistema ropanja; njuna globalna simbioza nam jemlje družbeno enakost in solidarnost, vladavino zakonov, socialno državo in druge pridobitve bojev zadnjih dvesto let.

Ropanje torej ni več izključna domena tistih z druge strani zakona. V civilizaciji, ki ropanje po vsakokratni trenutni potrebi "uzakonja" prav z zlorabo zakonodaje in "vladavine prava", je zato tudi pritlehen, nesmiseln krvavi rop za prgišče evrov, le še "posel", stvar zasebne iniciative, trenutnega navdiha, najmanj slabe izbire v nizu obupnih možnosti. Če bi imel več sreče, pameti in premetenega instinkta, bi zločinec iz Kresnic lahko ropal bolje in manj kaznivo, mogoče celo z zakonom na svoji strani. V nobenem primeru pa nobenemu roparju ni več mogoče odrekati legitimnosti: ropanje (in ubijanje) se uveljavlja vsakodnevno, s hollywoodskimi uspešnicami, z medijsko promocijo velikih, "legalnih" rib in njihovega početja ter na sto drugih načinov.

Družbena veljava roparja in morilca iz kresniške pošte se bo od zdaj merila s količino ugodnosti, ki si jih bo mogel kupovati med prestajanjem dolgotrajne zaporne kazni: v arestantski hierarhiji mu bo sicer uspevalo slabše kot kakšnemu podjetnejšemu in finančno bolje preskrbljenemu balkanskemu bojevniku, sploh pa kot kakšnemu tajkunu, ki bo mogoče kdaj le ugledal svetlobo z notranje strani rešetk. Zagotovo pa bo lahko prepričan, da je trenutno na pravi strani zgodovine.