Robert Gates in konec nekih iluzij

Predvsem se končuje obdobje iluzij, tistega nevarnega prepričanja, da lahko na podlagi vojaške premoči počneš v zunanji politiki skoraj vse, kar ti pade na pamet. Gates je igral pri tem nujno potrebnem streznjenju ključno vlogo: instinktivno je vedel, da prava moč ne tiči v dejanskosti orožja, v tem, da ga uporabiš, marveč v njegovi goli možnosti, v tistem nedefiniranem. Tako je v javnosti večkrat obžaloval nesorazmerje med ameriško vojaško in diplomatsko močjo. Zaradi tega manka je začel v okviru svojega ministrstva tudi razvijati nekakšno pomožno diplomatsko službo.

Robert Gates je bil prvi, ki je ameriški javnosti povedal nekaj temeljnih resnic, ki jih ta brez dvoma ni želela slišati: da ima vojaška moč ZDA vendarle svoje meje, da je svet multipolaren, predvsem pa da ZDA v Afganistanu ne zmagujejo. No ja, s to slavno izjavo nikakor ni hotel reči, da izgubljajo, hotel je zgolj opozoriti, da bo počasi treba razširiti optiko, začeti poleg tiste zloglasne izključujoče logike ali – ali upoštevati še razne odtenke med, torej niti – niti.

Nekateri kritiki ob tem sicer opozarjajo, da bi bil po Donaldu Rumsfeldu, temu "dinozavru hladne vojne", pač vsakdo dober oziroma boljši obrambni minister. O Rumsfeldovih "sposobnostih" se tukaj res ne splača izgubljati besed, a kljub temu to ne more zmanjšati Gatesovih zaslug. Gatesove resnice, kakorkoli že se zdijo danes samoumevne in banalne, so imele v tistih svinčenih časih Bushovega enoumja, ki ga je mogoče primerjati samo še z McCarthyjevim histeričnim lovom na rdeče čarovnice, skorajda revolucionarni značaj.

Največja Gatesova zasluga je v tem – in na tej točki so si analitiki skoraj enotni –, da je preprečil vojno z Iranom. Za to mu kajpada niso hvaležni samo v ZDA, pač pa tudi v lepem delu preostalega sveta.

Recimo, da je bila vojna v Afganistanu – gledano seveda z ameriške perspektive – v tistem trenutku neizbežna. Vsa nakopičena jeza, ki je nasledila nepričakovane občutke ranljivosti in nemoči ob dogodkih 11. septembra, se je pač morala nekako artikulirati. Lahko bi se reklo, da če se ne bi sprostila navzven, bi se pa gotovo navznoter. Kdorkoli bi bil tedaj ameriški predsednik, bi najbrž ravnal enako. To je razumel ves svet. Toda povsem drugače je bilo pri Iraku, tu ni bilo nobene nujnosti več. Od te vojne so imeli korist edino Cheney & Co.: stroške zanjo so plačali davkoplačevalci, dobičke pa pobrali sami. Z drugimi besedami: ta vojna je bila povsem nesmiselna in nepotrebna.

Ko je Gates leta 2006 zamenjal pregovorno nesposobnega Rumsfelda, so bile v teku priprave za napad na Iran. Pobudniki tega so bili seveda Dick Cheney, glavni kongresni voditelji in AIPAC, vpliven judovski lobi. Svet se je znašel le nekaj korakov od katastrofe. Toda Gates je bil na srečo dovolj spreten, da je s pomočjo Condoleeze Rice njihove načrte preprečil. Najbrž se ne bo nikoli natančno vedelo, kaj vse sta takrat povedala Bushu, toda saj niti ni tako pomembno, dejstvo je, da sta ga uspela prepričati.

Cheneyjev vpliv je kmalu začel pojenjati in zunanja politika se je počasi s skrajnega desnega pola vse bolj pomikala proti sredini. Gates je opravil še čistke v Pentagonu, iz katerega je pometal Cheneyjeve in Rumsfeldove ljudi ter vanj postavil admirala Mika Mullena. Poti nazaj ni bilo več, to je bilo jasno vsem. Gates odhaja potemtakem v pokoj in zgodovino ZDA kot izrazito pozitivna figura. Brez dvoma je res, kot pravijo nekateri, da bi do podobnih zaključkov Američani prišli tudi brez njega, toda človeka je kar strah, če pomisli, kakšno ceno bi lahko zanje zahtevala gospa Realnost.