Revolucija 2.0!

Brez pravih, trdnih, na prebivalstvu slonečih temeljih ne more preživeti noben režim. Dokler ustvarja vsaj približen občutek enakopravnosti, enakih meril, lahko vztraja s še tako neresnimi tezami, kot so izjave o izbranosti, o božjem poslanstvu in o drugih nesmislih, utemeljenih v dogmah, ki z realnostjo nimajo več skorajda nič skupnega. Razen tega, da so priročen izgovor za ohranjanje stanja, kot je. Primerov je ogromno. Ljudem pač prekipi. Za to ni potreben preveč širok ali razvejan odpor. Pravzaprav je potrebna odločnost in občutek, ki ga ponazorita dve besedi: "Dovolj je". Miloševič. Zgolj primer. Vprašanje časa je, kdaj bo prebivalstva zmanjkalo za iranske mule, ki v Komu in v drugih trdnjavah teokratskega režima iščejo ščit pred "napredkom", ki ga zrcalijo z bujnim drevesjem obdane avenije severnega Teherana. Z razkošnimi vilami, za visokimi ograjami, s sodobnimi stolpnicami, z novimi avtomobili, internetom, mobilnimi telefoni.

Že od volitev, na katerih je oblast zmago podelila Mahmudu Ahmadinedžadu in protestov, ki so sledili, je očitno, da ima opozicija v Iranu dovolj civilnodružbene podpore za nov poskus razbremenitve prebivalstva. Za prelom s trdno linijo, ki jo poosebljata ljubljenec in ljubitelj Revolucionarne garde Ahmadinedžad in vrhovni ajatola Hamenej. Zloraba idealov islamske revolucije je podobna zlorabi idealov komunistične (ali katerekoli druge monopolne) družbe. Delitev bogastva se dogaja v ozkem krogu ljudi, pristop v klub bogatašev prek drugačnih krogov je pogosto obsojen na preganjanje, najsi bo s priložnostnimi ovadbami, kot so pri ženskah neprimerno zakritje obraza ali zaradi neprimernega obnašanja v javnosti (kvarjenja družbe) ali zaradi izmišljenih obtožb na račun stikov s tujino, tujci, sovražniki režima in s tem države in celo boga. Nedeljivost in nedotakljivost oblasti, oblastnika, partije, teokracije in države sta simptoma bržčas vseh diktatur sveta. Režim Islamske republike Iran je diktatura. Islamska revolucija je eno zrušila in uvedla drugo.

Vsak nadaljnji korak v skrajnost, ki si jih je tamkajšnja oblast privoščila v izobilju, prinaša zgolj večji odpor. Vse kaže na to, da je spirala odpora prešla točko strahu pred režimom. Odpor je postal način življenja ljudi, ki nimajo več kaj izgubiti. Reformisti, ki tvorijo zgolj dovoljeno, ne pa celotne opozicije, so svojo priložnost za obvladovanje množice morda že izgubili. Težko je sicer predvideti, kako daleč bo Zeleni val šel. Konec koncev združuje zelo raznoliko družbo, z različnimi interesi in cilji. A vse bolj očitno je, da se iranski protestniki ne nameravajo sprijazniti zgolj z rahlo korekcijo dozdajšnjega stanja. Vsaj nekateri med njimi so začutili možnost, da s kljubovanjem zrušijo diktatorski, represivni režim, ki menda ustvarja jedrsko orožje in nedvomno velja za ključno geostrateško silo na Bližnjem in Srednjem vzhodu. Nekateri med njimi so se ravno tega zbali. Interakcija med predstavniki odpora je ključ. Ulica se dogaja. Ulica pridobiva moč. Z vsako smrtno žrtvijo tudi vse večjo legitimnost. Konec?