Retorika trgovinske vojne

Bi lahko, kajti le malo je takih, ki verjamejo, da ga bodo potrdili tudi v senatu. Pri glasovanju v kongresu je sicer prišlo do ne prav pogostega strinjanja med republikanci in demokrati ̶- logično, za spremembo je bil kriv nekdo drug, se pravi tretji. Odzivi resnih analitikov so, nasprotno, precej bolj neenotni. Vsi so seveda zelo pozorni na koledar, namreč na čas, v katerem je bil zakon sprejet. Nobenega dvoma ni, da je zadevo potrebno umestiti v kontekst bližnjih volitev. Ravno zato je bila večina komentatorjev kritična in je v izglasovanju videla predvsem ceneno dobrikanje volilnemu telesu, celo manipuliranje z javnim mnenjem.

Argument pri sprejemanju zakona je bil, da gre za zaščito ameriških interesov, za ohranjanje in odpiranje novih delovnih mest ter dvig konkurenčnosti gospodarstva. Nasprotniki so opozarjali, da si v primeru kazenskih dajatev revni Američani sploh ne bodo mogli več privoščiti cenenega kitajskega blaga. Ampak dejstvo je, da si ga brezposelni tako in tako težko privoščijo že zdaj. Skratka, razprava je na koncu zelo spominjala na sholastični disput o metodološki primarnosti kure oz. jajca.

Ekonomist in nobelovec Paul Krugman, katerega ideje si vsekakor zaslužijo pozornost ne glede na to, ali se z njimi strinjaš ali ne, zaostrovanje s Kitajsko brez zadržkov podpira: »"Diplomacija v primeru kitajske valute ni dosegla nikakršnih rezultatov in jih ne bo niti v bodoče, vse dokler ne bo podkrepljena z grožnjo povračilnih ukrepov.«" Kitajska po eni strani omejuje tuje investicije, po drugi pa umetno znižuje vrednost svoje valute s kupovanjem tujih valut in v zadnji instanci s subvencioniranjem svojega izvoza, kar pogubno vpliva na zaposlovanje po celem svetu.

Dobro, to, da je yuan res nekoliko podcenjen, je stara zgodba, ki se ponavlja že toliko časa, da je postala vsaj verjetna, če že ne kaj drugega. S tem se strinja tudi večina ekonomistov, med katerimi je nemalo kitajskih. Ampak kakšna je potem njegova prava, realna vrednost? In posledično: kakšna je realna vrednost dolarja? Zadeve namreč niti slučajno niso preproste in transparentne. Tukaj bi se dalo parafrazirati Oscarja Wilda: ti ekonomisti poznajo cene vseh stvari in vrednosti nobene. Vse kaže, da so se s tem, ko se je odpravila vezanost dolarja na zlato, na stežaj odprla vrata raznim špekulantom in manipulantom.

Konkretni primer Japonske, katero ki sos jo ZDA v 80-ih prisilile v sprostitev tečaja yena, kaže, da se ni s tem konkurenčnost ameriškega gospodarstva niti malo izboljšala. Vrednost yena se je res povečala, dolarja pa zmanjšala, ampak rezultat tega je bil, da so za isto količino izvoza dobili precej manjšo količino uvoza. Ameriški trgovinski primanjkljaj z Japonsko se je tako še naprej vse bolj povečeval. Japonski proizvajalci so zaradi močnejše valute tudi lažje prihajali do surovin za svoje izdelke. Ameriški argumenti so potemtakem vprašljivi. Težko je verjeti, da bo vse njihove težave rešil močnejši tečaj yuana. Tukaj lahko spet priskoči na pomoč Oscar Wilde: obstajata dve veliki tragediji v življenju, ena je v tem, da ne dobiš tega, kar hočeš, druga pa v tem, da to dobiš. Za Američane bi bilo dobro, če bi bili pri svojih željah previdnejši. Konec koncev se lahko celo uresničijo.

Šele po volitvah se bo tudi videlo, kako zares jemljejo svoje zakone. Trgovinska vojna s Kitajsko bi bila zelo neprijetna za vse in Kitajci si je vsekakor ne želijo.