Rešitelji v rdečih togah?

Koalicijski trojček pod taktirko Boruta Pahorja je zadovoljen. Naknadni zakonodajni referendum o pokojninski reformi je vsaj za mesec ali morda celo kak dan več na hladnem, za tako dolgo je namreč zamrznjeno zbiranje podpisov zanj, počakati bo torej treba na odločitev devetih ustavnih sodnikov. Pahor, Kresalova in Golobič so dosegli že tretjo pomembno zmago v boju za uveljavitev pokojninske reforme. Kljub temu še ni konec pokojninske vojne s sindikati in Desusom, ampak predsedniku vlade se je po torkovem glasovanju v državnem zboru vendarle smejalo. Državni zbor je s 47 glasovi za, brez petih glasov Desusa, podprl ustavno presojo referendumske pobude.

Za vlado, številne ekonomiste in demografske strokovnjake je reforma preprosto nujno potrebna, sicer se bo v prihodnjih letih zgodil zlom pokojninske blagajne. Demografska gibanja namreč zelo jasno kažejo, da se pokojninska doba podaljšuje, upokojencev je vse več, tistih, ki poleg delodajalcev plačujejo/plačujemo prispevke v vse bolj obubožano pokojninsko blagajno, tudi zaradi številnih stečajev podjetij v zadnjem letu, pa je vse manj in manj. In še manj jih bo, napovedujejo analitiki. Zelo preprosta resnica, ki je ogledalo slovenskih javnih financ, katerih del je tudi pokojninska blagajna. Pa na to uho sindikalisti iz kar sedmih sindikalnih central očitno ne slišijo dobro. Niso pomembna opozorila pristojnega ministra za delo Ivana Svetlika, da nas brez reforme čakajo zelo, zelo težka leta, ko z zbranim denarjem pokojninske malhe ne bo mogoče zagotavljati niti pokojnin vsem že upokojenim, kaj šele tistim, ki se bodo v prihodnje upokojevali. Tudi zato, ker se nezadržno povečuje število brezposelnih, ki je že preseglo 110 tisoč, in teh, brezposelnih namreč, bo letos še več, napovedujejo analitiki in številni trezni in realistični gospodarstveniki.

Domače gospodarstvo kleca pod bremeni posledic krize, visokih davkov, vse kaže, da Slovenija še ni dosegla dna, kot sta ga že pred meseci bankrotirana Grčija pa tudi Irska, Portugalska in še nekatere članice evropske sedemindvajseterice, pa naj bi se jima kmalu pridružile. Sindikatov ta globalna in slovenska resničnost očitno ne gane. Čeprav, roko na srce, prvi mož sindikalnega boja Dušan Semolič počasi začenja priznavati, da je reforma pokojninskega sistema potrebna. Ampak v isti sapi ne pozabi povedati, da ne takšna, kot jo ponuja vlada, saj je neprijazna zlasti do industrijskih delavcev, ki so pred desetletji začenjali svojo delovno pot.

Referendum je bi torej le rezervni scenarij, kako jo preprečiti. Tako jasni so sindikalisti v svoji nameri. Verjamejo, da bo ljudstvo na referendumu poslalo jasno sporočilo aktualni vladi. Zato ustavno presojo referendumske pobude sindikalisti razumejo le kot bojazen vlade, da se bodo Slovenke in Slovenci množično izrekli proti pokojninski reformi. Sindikati in Desus so o tem prepričani, referendumska zmaga bo naša! Če naknadni zakonodajni referendum sploh bo. In tega se zelo dobro zaveda vlada s prvim ministrom, zato je referendumski vroči kostanj kratko malo poslala v presojo ustavnim sodnikom. "Kar vi odločite!" Salomonska rešilna bilka, ki je prihodnjo vzdržnost pokojninske blagajne in odgovornost zanjo preprosto prenesla na sodnike v rdečih togah. Vprašanje pa je, ali bodo ustavni sodniki žogico tudi sprejeli. Nekateri nekdanji ustavni sodniki niso prepričani, da bo ustavno sodišče želelo prevzeti odgovornosti za nekaj, kar je stvar vlade, socialnih partnerjev, tudi sindikatov in konec koncev vseh državljanov Slovenije. Kljub vsemu pa je to zadnja možnost, da aktualna pokojninska reforma zares zaživi. Če ne bo, potem je odgovornost za posledice, ki bi ali bodo nastale, kristalno jasna. Da se jih je, reform namreč, prejšnja Janševa vlada zaradi volilnih rezultatov ustrašila, pa je tako ali tako že dolgo jasno. Čeprav je vsakomur jasno tudi, da bi bila pot do njih takrat veliko lažja in prijaznejša …