Referendumski za

Georg Wilhelm Friedrich Hegel, znameniti nemški filozof, ki je bil skupaj s Fichtejem in Schellingom utemeljitelj nemškega idealizma, je že pred stoletji zapisal, da se zgodovinska dejstva ali, če hočete, zgodovina ponovi dvakrat. Njegov sodobnik Karl Marx, filozof, ekonomist, politični teoretik in idol mnogih komunistov in socialistov, je šel še dlje – prvič se ponovi kot tragedija, drugič kot farsa. Tudi za zakon o RTV Slovenija, o javnem RTV-servisu, bi lahko zapisali, da se je prvič zgodil kot tragedija, drugič pa se dogaja kot farsa. Če seveda pustimo ob strani slovensko političnointeresno referendumsko folkloro, ki res ne pozna meja. Če z argumenti ne znaš ali ne zmoreš prepričati v državnem zboru, potem se pač zatečeš k rezervni možnosti – referendum to kakopak je – in potem preštevanje njegovih milijonskih stroškov kratko malo ni več pomembno. Naj pač državljani odločijo, če seveda sploh vedo, o čem odločajo. Žogica jim je potisnjena v naročje, češ, naredite z njo, kar veste in znate, politiki smo si umili roke. Hja, slovenski politiki …

Zakaj se torej v primeru zakona o RTV zgodovina ponavlja kot tragedija in farsa obenem? Že dolge mesece je jasno, da bomo o novem zakonu, podobno kot o Grimsovem, odločili na referendumu. Kot je tudi jasno, da je zakonsko besedilo nastajalo počasi, za mnoge celo prepočasi, na koncu pa je zakon tudi po strokovni plati in na podlagi evropskih izkušenj dobil zeleno luč tudi pri tujih medijskih strokovnjakih in celo v Svetu Evrope. Pa seveda tudi iz novinarskih aktivov na radiu in televiziji in iz sindikata novinarjev. In to je najpomembneje! Čeprav, roko na srce, zakon ni idealen – kateri naš zakon pa je? Pa očitno ni prepričal že prepričanih v opoziciji. Tej je kristalno jasno: zakon je slab, kaj slab, najslabši, saj odpira vrata politizaciji, komercializaciji in celo privatizaciji zavoda RTV. Zmago Jelinčič iz nacionalne stranke, ki kar ne more iz svoje kože, ga označuje za zločin nad demokracijo.

Zakon, ki so ga na kulturnem ministru pripravili ob sodelovanju številnih strokovnjakov, tudi novinarjev in novinarskega sindikata, naj bi po mnenju opozicije prinesel vse tisto "negativno", česar nikoli ne bi smel: zabrisal je mejo med javnim in zasebnim, javni zavod RTV naj bi postal hibrid med zavodom in gospodarsko družbo, kar bo omogočilo lastninjenje, novinarji pa ne bodo več javni uslužbenci, politično "inštalirani" ljudje, skratka direktorji in uredniki, pa bodo lahko neomejeno določali, kaj morajo novinarji govoriti oziroma o čem morajo poročati in česa ne smejo. Opozicija aktualni vladi očita prav tisto, kar je prinesel aktualni Grimsov zakon, za katerega je njegov snovalec bahavo prepričan, da je dober, kaj dober, odličen, čeprav ga niso pred petimi leti podprli niti v novinarskih vrstah RTV.

Za božjo voljo, kaj pa je prinesel dobrega ta profesionalno pripravljen Grimsov zakon? Politizacijo, politično imenovanje urednikov in komercializacijo programov. V hišo RTV so pribežali mnogi, ki z radijskim ali televizijskim medijem niso imeli nič skupnega, kaj šele, da bi imeli nekaj izkušenj za zahtevno delo v elektronskem mediju radia in televizije. Vodilna uredniška mesta so zasedli tisti, ki so bili takrat politično sprejemljivi, skratka zelo blizu tedanji aktualni vladni koaliciji. Začela se je tudi "POP-izacija" javne televizije, ki je že skoraj pet let njena stalnica. "Politika je zasedla RTV," je bila v zadnjih petih letih ničkolikokrat slišana resnica na radijskih in televizijskih hodnikih. To je torej tista velika dodana vrednost Grimsovega zakona. Zakona, ki je zavod RTV vrnil za desetletja v preteklost, vsaj če vprašamo zaposlene – saj je bil pripravljen zanje, mar ne?

Zdaj so državljani tisti, ki se bodo na referendumsko nedeljo odločili. Da referendumska mrzlica, zdaj ko ni več velikih državotvornih tem, na volišča ne bo privabila preštevilnih volivcev, je že jasno. Kot je tudi na dlani, da v primeru, če zakon "izvisi", največji del odgovornosti za to nosi prav vlada oziroma koalicija, ki je preprosto premalo aktivna in enotna, da bi Slovenke in Slovence prepričala, da RTV nujno potrebuje spremembe. Ker bomo sicer spet tarnali, da je program vse slabši, da RTV ne gre v korak s časom, da zaposleni na RTV tudi za to nimajo velike motivacije za delo in zakaj bi torej državljani sploh še plačevali RTV-naročnino. Zakon nikakor ne bo avtomatično prinesel boljših programov, bo pa morda le omogočil, da se bodo spet aktivirali vsi potenciali, tudi kadrovski, ki so prejšnja leta političnega lomastenja po RTV očitno prespali. Zakaj torej ne bi smel imeti priložnosti?