Redarji z radarji

V ljubljanskem redarstvu so skrušeni, ker so lani uspeli pobrati za manj kot dva milijona in pol evrov kazni, čeprav so načrtovali petmilijonski plen. Fino, bi pomislil osveščen državljan, ki se vozi po predpisih, v prometu smo se začeli obnašati bolj racionalno in odgovorno. Žal ne, le redarjem se je zgodila softverska blamaža pri izdajanju plačilnih nalogov in kršitelji so dobivali nezaželeno pošto šele leto dni po storjenih prekrških, nekateri pa so se ji celo uspeli izogniti. Vodja ljubljanskega redarstva je navedel še en vzrok za neuresničen letni načrt: kadrovsko podhranjenost oziroma premajhno število ustrezno izobraženih redarjev. Logično bi bilo torej, da potrebujemo še več redarjev in da je treba investirati v njihovo pamet. Sicer nam lahko še bankrotirajo.

Sliši se zelo butalsko in v resnici tudi je. Pred dvema letoma, ko so začeli preizkušati mobilni radarski sistem za merjenje hitrosti, so v ljubljanskem redarstvu napovedali, da bodo opravljali nadzor na celotnem območju ljubljanske občine, največ pozornosti pa bodo namenili kritičnim točkam v okolici šol, vrtcev, domov za ostarele in podobnih lokacij. Lanskega februarja so potem začeli "operirati" z dvema mobilnima radarjema in bili so zelo uspešni: v pol leta so posneli več kot 23 tisoč prekoračitev hitrosti. 130 na dan! Od tega statističnega dejstva do končnega izračuna, da je v prihodnjem letu treba z redarskimi kaznimi zaslužiti pet milijonov, je ostal le preprost korak: mestni svet je sprejel "strateški inkaso načrt", redarji pa so se vrgli na delo in ostali zaradi pomanjkljivega računalniškega znanja le napol realizirani. Zdaj pričakujejo javno razumevanje, če že ne usmiljenje. Mogoče sicer iščejo javni alibi, ker jim nekdo, mogoče sam župan, zaradi večmilijonske luknje, navija ušesa. Mogoče pa želijo voznike in druge udeležence v prometu med vrsticami pozvati, naj bodo malo bolj divji, da bo lahko redarstvo prihodnje leto izpolnilo finančni načrt.

Kako je lahko javna mestna služba z neprikritim kapitalskim apetitom tako suvereno načrtovala milijonski priliv? Kako so lahko predvideli, koliko voznikov bodo zašili zaradi prehitre vožnje? Preprosto, v lanskem "testnem" obdobju so ugotovili, da se hitrost najbolj krši po cesti od Brdnikove do Večne poti ter po Jamovi cesti, Večni poti in Avšičevi ulici. Te ceste (razen Jamove) so sicer daleč od tistih, na katerih so obljubljali najintenzivnejši nadzor (v okolici šol, vrtcev, domov za ostarele …), so pa toliko primernejše za redarske "ribiške ekspedicije": Brdnikova, Večna in Avšičeva so namreč tako rekoč prazne, nenaseljene ceste, a s primerno strogo omejitvijo hitrosti vožnje, ki jo (zavestno ali ne) krši praktično vsak voznik. Treba je bilo le vreči mrežo oziroma parkirati mobilni radar.

Mestno redarstvo s svojo, sicer napol spodletelo misijo uči, da zakonov nimamo več zato, da bi se omejevali pri družbeno škodljivem početju, ampak zato, da nas lovijo v past kršenja in plačevanja državi, občini ali katerikoli drugi oblastni strukturi, ki si jemlje pravico do omejevanja in kaznovanja. Zakoni so torej bolj ali manj le še strgalo za guljenje žepov davkoplačevalcev. Edini pametni državljanski protiukrep bi bilo popolno in dosledno spoštovanje zakonov – če so še tako butasti in birokratski. Seveda bi bili hitro deležni še bolj neživljenjskih predpisov, ampak kaj bolj optimističnega kot "Ali lahko miš premaga mačko" nam za zdaj ne preostane.