Putinova teheranska konferenca

Putin kljub iztekajočemu se drugemu mandatu predsednika očitno ne zapušča ruske politike. Njegov namen, da se udeleži parlamentarnih volitev in na njih zmaga, je v svetu prepoznan kot način, kako ostati v prvi politični vrsti, z rokami blizu ovratnika naslednjega predsednika. Ko bo čas za to, bo pripravljen znova javno prevzeti vajeti nadzora v svoje roke. Njegovo delovanje je v zadnjem obdobju namenjeno tako konsolidiranju oblasti navznoter kot tudi navzven, kjer že nekaj časa uveljavlja novo, krepkejšo zunanjo politiko, ki se ne pusti usmeriti v pristope Zahoda, predvsem ZDA. Minuli teden sta ameriška zunanja ministrica in obrambni minister v Moskvi poslušala, kaj si Putin misli o protiraketnemu ščitu v Vzhodni Evropi. ZDA vztrajajo, da gradijo protiraketni ščit v Vzhodni Evropi proti grožnjam iz Irana in da Moskva dobro ve, na koga je treba pritisniti, da ščit ne bo potreben. Ruski zunanji minister je nato opozoril, češ da bi bilo delo pogajalcev glede iranskega jedrskega programa veliko bolj učinkovito, če ne bi bilo hkratnih groženj s sankcijami ali z uporabo vojaške sile proti Iranu.

Obisk Vladimirja Putina v Iranu je prvi obisk katerega koli kremeljskega vladarja po letu 1943. Stalin je tistega leta v Teheranu z Rooseveltom in Churchillom sodeloval na eni od konferenc, s katerimi so se črtale meje interesnih sfer zmagovalk druge svetovne vojne. Putinov obisk meje strateških interesnih območij obnavlja. Trenutna ruska moč izhaja iz njene energetske varnosti in zalog, ki ji omogočajo oblastniško, nekateri bi dejali izsiljevalno politiko. Novodobna ruska izvozna sila je podobno kot kitajska utemeljena na prepoznavanju potencialov trga in interesov pred zadržki, ki bi utegnili izhajati iz sprejemljivosti ali nesprejemljivosti gospodarskih partnerjev. Zunanja politika, utemeljena na energetski moči ima sicer minljiv značaj, a je do končnosti še dolga pot. Podobni interesi namreč usmerjajo tudi delovanje drugih ključnih igralcev.

Putin z obiskom pritrjuje pravilnosti iranske pokončne drže. Iran s Putinom očitno pridobiva močnega sogovornika. Vloga Rusije pri razpravah o iranskem jedrskem programu bo po zgodovinskem obisku Putina v iranski prestolnici še izrazitejša. Če bo sledila še razjasnitev določenih delov iranskega jedrskega programa, bo to še en dokaz nedelovanja izolacijske politike. Putinova Rusija utegne še utrditi svojo veljavo v mednarodni skupnosti. Rusija danes brezkompromisno vstopa, kamor lovke ZDA ne sežejo. Pri tem s primerom Iraka ali nerazrešenih razmer na Bližnjem vzhodu, z neuspehom izolacijske politike do Severne Koreje in z drugimi podobnimi primeri daje Beli hiši vedeti, da njene politike in unilateralni pristopi ne delujejo. Ruski predsednik Putin je zunanjo in varnostno politiko načrtno močno preusmeril od pristopov Washingtona, Bruslja ali Pariza in ji s tem zagotovil tudi pot k režimom, ki bolj skrbijo za svoj obstoj kot za obstoj tistih, ki jih vodijo. Bistveno sporočilo Putinovega obiska v Iranu je, da Rusija Washingtonu v tekmi doseganja strateških interesov pač ne namerava pomagati.