Prodajanje megle?

A je dolgo pričakovano srečanje na Brdu, na katerega ni mogel kar vsakdo, jasno pokazalo, da v obrambi logističnega holdinga, v katerega naj bi se v prihodnosti povezale Slovenske železnice, koprska Luka, Intereuropa in morda še kdo, že zevajo prve razpoke. Nič drugače kot v obrambi slovenske košarkarske reprezentance, ki je končala svetovno prvenstvo v Turčiji s tremi, za številne kar sramotnimi zaporednimi porazi. Pa o tem kdaj drugič! Aktualna slovenska politika je v ponedeljek na Brdo pripeljala številne, tudi tuje zagovornike zamisli o slovenskem logističnem holdingu, ki jih je prejšnji dan najprej slavnostno pogostila, razumljivo daleč od oči javnosti, potem pa so morali še opraviti še delovni del. Pa tudi to ni pomagalo. Operativni snovalec holdinga, sicer svetovalec premierja in nekdanji prvi mož nemških železnic DB Harmut Mehdorn, s svojim nastopom ni navdušil, še manj prepričal. Kaj šele da bi dokazal, da je morebitni logistični holding s tremi ali morda še več slovenskimi igralci domače logistične verige res tista prava in edina pot prihodnje preobrazbe slovenske logistike in njenega razvoja. Množične evforije ni bilo. Manjkalo je veliko, predvsem pa številke. In te pod črto so tudi edine, ki kaj veljajo in morda prepričajo tudi nepoboljšljive omahljivce, teh pa ni malo.

Pa nemški svetovalec z drugimi podporniki vred razen tega, da naj bi s prepotrebnim oblikovanjem holdinga samo na področju "sinergij" na leto prihranili kar 40 milijonov evrov , kaj drugega tudi ni sporočil. Razumljivo, saj gre ne nazadnje za poslovno skrivnost, se strinjam! Ampak ko hočeš in če seveda hočeš nekoga, zlasti iz vrst obalnih skeptikov iz Luke in Intereurope ter celo velikega dela slovenske javnosti, prepričati, potem moraš razgrniti kakšne izračune s precej konkretnimi številkami, tudi grafikončki. Pa se to ni zgodilo!

Neodgovorjeno je ostalo tudi vprašanje, koliko bi skupni projekt logističnega holdinga stal državno blagajno, ki se utaplja v rdečih številkah, ter posamezna podjetja. Da o kadrovskih šokih, ki bi jih ali jih morda celo bo prinesla logistična reforma podjetjem, sploh ne govorimo. Tudi zato je kar pričakovano, da se je na resornem prometnem ministrstvu zgodil manjši puč, ko je državni sekretar Igor Jakomin na Brdu jasno in glasno sporočil, da v projektu vidi tudi veliko nevarnosti in pasti.

Ali je bila to zgolj igra ali ne, zdaj niti ni več pomembno. Dejstvo pa ostaja, da namestnik ministra ni bil edini vladni predstavnik, ki brezpogojno ne podpira nastanka logističnega holdinga. Sicer pa kako ga tudi bi, ko pa je tudi njegov šef – prometni minister Patrick Vlačič − že pred časom izjavil, da kot Primorec nikakor ne namerava z glavo riniti skozi zid.

Konferenca, ki naj bi nalila čistega vina, je očitno ostala bolj pri željah kot stvarnosti. Njena dodana vrednost je gotovo nižja, kot so pričakovali avtorji. Zato tudi ne gre prezreti bojazni ekonomista Maksa Tajnikarja, ki se je spraševal, ali imajo snovalci logističnega povezovanja pravzaprav sploh vizijo. Prvi med ministri je zato lahko na Brdu le gasil požar, češ saj ne bomo poskušali vsiliti odločitve, če bodo protiargumenti močnejši.

Zagotovo "Pahorjevo" ekipo čaka veliko dela. Morda pri vsem tem ne bi bilo slabo, če bi pred morebitnim oblikovanjem logističnega holdinga najprej poskušali sanirati državne železnice – ob pomoči tujega strateškega partnerja ali brez nje − in tako odstrli tančico, da se pod njo morda ne skriva prikrita rešitev za zelo zadolžene in izgubarske državne železnice. Če seveda zadnje ni res? Če se hočeš pogovarjati, se moraš brez fige v žepu. In v primeru logističnega holdinga drugače preprosto ne bo šlo. Pa če nekateri še tako radi vpijejo, da logistični izgubarski in zadolženi trojček Slovenskih železnic, Luke Koper in Intereurope ni pripravljen na hudo konkurenco, ki jo prinaša globalni trg, zato je edina prava in sprejemljiva pot preobrazba v logistični holding. Za božjo voljo, kdaj so trije minusi že dali plus? Saj nismo v vrtcu …