Prleška trgatev

Pot nas je peljala na Kog v ljutomersko-ormoških goricah. Slikovita vas se razteza po slemenih gričev, ob pogledu na pobočja, popolnoma pokrita z vinogradi, pa nam je bilo jasno, da smo prišli v deželo vina. Na Kogu domujejo številna zveneča vinarska imena, med drugim tudi legendarni Stanko Čurin, mi pa smo se namenili na turistično kmetijo Hlebec. Pri Hlebčevih goste seveda hranijo in jim nudijo prenočišče, v času trgatve pa lahko tisti bolj zagnani tudi pomagajo v vinogradu. Šipon – dober že po imenu Na dan, ko smo prispeli na Kog, so bili v vseh vinogradih sredi trgatve. Ta običajno poteka vsaj teden ali dva, in tudi v Prlekiji so z najbolj zgodnjimi sortami začeli že pred dvema tednoma. "Danes pa trgamo šipon," je pojasnil Milan Hlebec mlajši, ki skupaj z očetom, Milanom starejšim, skrbi za kmetijo in vinograde. Šipon je sicer eden glavnih zvezdnikov v vinogradih severovzhodne Slovenije – gre za belo sorto, ki najbolje uspeva prav v ljutomersko-ormoških goricah. Njegovo poreklo ni popolnoma jasno, se je pa okoli njegovega imena spletla zanimiva zgodba. Nastalo naj bi v času Napoleonovih osvajanj, ko so se francoskih vojaki sprehajali tudi po teh krajih. Vinoljubci, kot so bili, so seveda pili tudi lokalno vino, in ob šiponu, ki naj bi bil najstarejša tukajšnja sorta, so vzklikali "Si bon!" oziroma "Tako dober!" Šipon naj bi bil torej popačen izraz francoske pohvale suhemu belemu vinu, ki dotlej še ni imelo imena.

In tako smo se odpravili v enega od Hlebčevih vinogradov, ki se raztezajo po pobočjih pod Kogom. "Skupaj jih je okoli sedem hektarjev," nam je pojasnil mlajši gospodar, ki je po izobrazbi sicer pravnik, a se je odločil svoje življenje zapeljati v povsem drugo smer. Z veliko dela in učenja se je prelevil v vinogradnika in vinarja, ki sedaj prideluje kar 30 različnih vin - paleto belih od svežih do barikiranih in seveda sladkih, med rdečimi pa zweigelt – letno pa napolni od 35.000 do 45.000 steklenic.

Trgatev terja poln delovni čas Ker je pot iz Ljubljane dolga, glave pa zaspane, smo v vinograde prisopihali pozno dopoldan. Delalo pa se je že od jutra. "Trgali bomo do štirih popoldan, torej okoli osem ur," je dejal Milan. Koliko grozdja v enem dnevu potrgajo, je odvisno predvsem od števila rok, ki pomagajo, v povprečju pa oberejo od štiri do pet tisoč trsov.

Irska vinogradniška navdušenka Tisti dan je bilo v vinogradu 11 trgačev, ki so se izkazali za pisano druščino. Nekaj je bilo domačih, nekaj najete delovne sile, pomagala pa je tudi skupina iz Nemčije, ki je počitnikovala na Hlebčevi kmetiji, in Irka, ki vsako leto nekaj mesecev preživi v teh krajih. Kako to, nas je zanimalo. "Z možem imava na Irskem podjetje, ki uvaža vino. Francosko, italijansko, pa tudi slovensko," je pojasnila. Ker pa sta želela o vinu in vinarstvu izvedeti še več, sta se nekako znašla v Sloveniji. Sedaj imata v prleških gričih tudi sama hišo in vinograd, vsako leto pa tukaj preživita več mesecev. Med trgatvijo je njuna prisotnost seveda obvezna: "Vino že prodajava, sedaj pa se želiva naučiti še te obrti, vinarstva."

Počitnice v vinogradu Iz veselja, ne za denar, so prišli trgat tudi dopustniki iz Nemčije. No, čisto zastonj niso delali. "V zameno dobimo kosilo," so se pošalili. Potem, ko smo slišali zgodbo dame z Irske, nas je zanimalo, ali so tudi oni tukaj iz podobnih razlogov, pa se je izkazalo, da niti ne. Med njimi je bila namreč Slovenka, rojena Ljubljančanka, ki se je poročila v tujino in že 40 let živi v Nemčiji. Za dopuste pa je še vedno rezervirana Slovenija, za katero je navdušila tudi moža in prijatelje. Zakaj so prišli na trgatev v Prlekijo, ne pa na Primorsko, je odgovorila: "Na Primorsko hodimo na morje, sem pa na vino!"