Prevara vijoličastih zmajev

Stanujem v bloku blizu ljubljanske železniške postaje in enkrat ali dvakrat na sezono le gledam in se čudim: Zgodaj popoldne začne nad sosesko vneto krožiti policijski helikopter in kar ne da miru. Potem iz bratske štajerske prestolnice pripeljejo četo nogometnih ultrarazgrajačev, ki jih varuje dvakrat več pripadnikov sil reda in zakona z vso svojo ropotijo, od "maric" do rešilnih vozil. Elitnejši varuhi s svojimi konji pustijo po cestah toliko nečednosti, da je treba še dva tedna strogo gledati pod noge. Ta tragikomična procesija roma do dva kilometra oddaljenega stožiškega hrama športa in zdravega duha, kjer si da bolj ali manj nadzorovanega duška. Uničijo nekaj sedežev, kakšno ograjo, komu mogoče uspe vdreti na igrišče in za nekaj minut celo prekiniti tekmo, neustrašni policisti pa mogoče primejo in odpeljejo na hladno nekaj najbolj srboritih – seveda brez resnejših posledic. Pol ure pred koncem tekme helikopter spet vneto kroži nad postajo, sile prisile poženejo navijaško živino nazaj, vse se kar bliska od siren, čelad, pendrekov in splošne huliganske nevarnosti.

Zadnjo soboto me je ta tečni policijski helikopter prepričal, da sem si ogledal neposredni prenos ljubljansko-mariborskega derbija. Zdržal sem do konca prvega polčasa. Na žalost je bil huliganski vložek še najzanimivejši del spektakla – vsaj nekaj se je zgodilo, če je bilo še tako jalovo in neumno. Domnevni huligani niti niso vedeli, kaj naj naredijo po tem, ko jim je uspelo tako brez težav vdreti na igrišče; ko so se končno zmajali oklepljeni policisti, pa ni nihče več kazal prave volje za razgrajanje. Nepomirljivi boj so skrajni navijači raje nadaljevali po spletnih straneh in forumih. Gre pač za še eno, nič kaj izvirno slovensko folkloro. "Resni" nogometni navijači je ne marajo, trdijo, da gre razgrajačem le za povzročanje težav. Huliganski incidenti vsakič znova ponudijo priložnost tudi strokovnim nogometnim komentatorjem, ki ponavljajo vedno ista retorična vprašanja: Kako, da je kaj takšnega še vedno mogoče, zakaj končno ne sprejmemo primerno rigoroznega zakona, kako da vse to nima nobene zveze z nogometom in so argumenti navijaških skupin privlečeni za lase. Komentar, ki si ga je športni novinar nacionalne televizije privoščil med polčasom sobotne tekme, je spominjal na stare dobre partijske izlive pravičniškega moraliziranja; celo žuganja s prstom naravnost v objektiv kamere ni manjkalo.

Vendar pa ni nič dolgočasnejšega od novinarjevega javnega zastavljanja retoričnih vprašanj, namesto da bi poiskal odgovore. Po sobotni tekmi sta jih tako rekoč sama od sebe prostodušno ponudila oba nogometna šefa vpletenih klubov, slavna Zlatko Zahovič in Mile Ačimovič: Povedala sta, da ta, več kot očitno dogovorni direndaj sploh ni nič posebnega, saj gre konec koncev le za derbi. S tem se je seveda treba strinjati – če ne bi bilo Green Dragonsov in Viol, bi bila ljubljanski in mariborski nogomet neprebavljivo irelevantna in dolgočasna, pa tudi kronično brez gledalcev. Ni pa mi jasno, zakaj škode, ki jo vsakič povzročijo preveč testosteronski navijači, in silnih stroškov njihovega varovanja ne krijejo kar njihovi klubi sami. Kot da ni dovolj, da je treba ves dan poslušati ropotanje helikopterja nad glavo – ampak je treba njegovo nadlegovanje še plačevati.