Predvidljiva zima

Zima je dokaj predvidljiv letni čas. Okej, tehnično gre za jesen z zimsko osebnostjo. Jesenska uvertura poskrbi za negodovanje zaradi premika ure, okraske začnejo po novem postavljati že sredi novembra, nato pridejo vsi trije darovalci, en za drugim, Miklavž za vernike, Božiček za kokakola generacijo, dedek Mraz za komuniste. In potem dolg januar brez kakršnihkoli praznikov, samo z razprodajami, ki dražijo od praznikov prazne denarnice. Do Valentinovega smo takšnih ali drugačnih praznikov prosti.

O nesmislu prestavljanja ure ne gre izgubljati besed, sistem je pač širši in ni odvisen samo od naše države oziroma bi si zakomplicirali marsikaj, če ne bi sledili evropski večini (kot ponavadi). Smešne se mi zdijo samo pripombe ljudi, ki jim je veliko bolj fino iti v službo po svetlem. Super. Razen seveda če začneš z delom ob 7. uri zjutraj, kar pomeni, da se do prihoda na delovno mesto komaj začne daniti, po osmih urah pa imaš – če imaš srečo – na voljo še dve uri naravne svetlobe. Enim je boljše, drugim ni, nič novega.

Pozimi se bodo v vseh revijah in časopisih znova zvrstili reciklirani članki o tem, kako piti pametno, kako jesti pametno, kako premagati mačka oziroma ga sploh ne imeti in kje tičijo vzroki za zimsko depresijo. Ni ravno znanost, da je kombinacija pomanjkanja svetlobe in praznikov, ki se čudežno začenjajo vsako leto prej, povsem dovolj za to. Če seveda pozabimo na dejstvo, da depresija in malodušno razpoloženje nista ravno eno in isto.

Z razdraženim želodcem bržkone nihče v Sloveniji nima več problemov, saj vsa ta poplava reklam za razne čudežne jogurte pač ne more biti zaman. Prebava, hemeroidi, herpes, lekadolplusce – običajen spekter povprečnega reklamnega bloka. Običajen spekter povprečnih poročil pa stavke, stavke, vreme, vreme. Vsak teden novo poročilo o tem, kako res hladna bo letošnja zima, zadnjič pa so precej minut posvetili tudi zimski službi, ki je letos sneg res ne bo presenetil.

To je že skoraj fraza, kaj ni? "Sneg presenetil zimsko službo". Zdi se mi, da sneg zimsko službo preseneti bolj redko, tako kot skoraj nikoli ne presenetijo ljudje, ki bi imeli pred domom vse spluženo do čistega, in to z vsakim novim centimetrom zapadlega snega. Preprosto ne razumem ljudi, ki vidijo pol metra snega, ki je zapadel čez noč, in pričakujejo, da se jim do jutra, ko bodo morali zapustiti dom, te beline ne bo treba niti dotakniti, pa če je njihova ulica še tako odmaknjena od vseh pomembnejših prometnih poti.

Ne vem, morda samo jaz opazim tiste pluge, ki se vozakajo gor in dol po ulicah ob vseh nemogočih urah noči, medtem ko povprečni državljan mirno spi spanje pravičnega. Nerganje je pač lažje, če si dobro naspan in povsem pri močeh, da lahko v popolnoma neprimernih čevljih stopiš na zasneženo parkirišče in zaženeš vik in krik, ko ugotoviš, da je tvoj napačno parkiran avto zavoljo sčiščene ceste prekrit s sneženo bankino. Javni prevoz čaka, dragi moji. Res je ob vremenskih nevšečnostih še toliko počasnejši, a vsekakor ne bo nikjer obtičal zaradi snega, ker so glavne ceste kljub vsemu jamranju dejansko prevozne, le z osebnim avtomobilom se boste težji izkopali iz svojih domačih ulic.

Snegu sledijo tone in tone soli ter tone in tone peska, ki se nam bo v podplate čevljev zažiral še dolgo v pomlad. Ampak menda samo kritiziram, zato ne smem več in bom raje pohvalila našo zimsko službo. Ker bodo sredi noči prižgali rumene luči in odšli na delo. Ker ga bodo opravili kljub temu, da se vsako leto ves snežni gnev v ljudeh zlije prav nanje. Ker vsako leto potrpežljivo stojijo pred novinarskimi kamerami in odgovarjajo na očitke. In ker vem, da bodo tudi letos poskrbeli, da meni ne bo treba skidati kaj več od lastnega dvorišča. Sneg mogoče ni kul, zimska služba pa je.