Praznične dobrote in … sir

Zadnjič je prijatelj spraševal (no, v bistvu ni spraševal, ampak napisal v status na Facebooku), zakaj smo vsi tako prekleto srečni. Alkohol in sladkarije, je bil moj odgovor, dva najboljša kompanjona veselega decembra. V nasprotnem primeru ne vem, kaj bi lahko bilo tako veselega na temačnem decembru, če ne jedača in pijača. Saj nočem spodbujati k alkoholiziranju, res ne, a december res ni mesec za puritanske vzgibe. In še vedno mislim, da je Kebrov zakon eden najbolj nesmiselnih zakonov kdajkoli, namenjen zgolj prikrivanju neizvajanja drugih zakonov, ki bi bili povsem zadostni, če ne bi veljali le v teoriji. Mislim, da so me v življenju za osebno izkaznico vprašali natanko dvakrat, drugič sem bila že davno polnoletna (in primerno blažena, ko se je dvomilo o tem).

Ja, hrana in pijača. Praznikov pravzaprav ne praznujem zaradi Miklavža, Jezusovega rojstva, vstajenja, prvega čudeža ali česarkoli že, ampak zaradi hrane. Če bi postavljala kakšen oltar, potem bi ga verjetno hrani, ampak saj oltar hrani je že kuhinjski pult. Sem popolni konzumer, v družini potrebujem še muslimansko taščo in judovsko snaho, da bom lahko pokrila vse praznike. Kar naj pridejo, več jih je, bolje je. Tudi purana za ameriški dan zahvalnosti vzamem, pa čeprav se pri nas menda dobijo samo ubožčki s tremi kilogrami. Ravno prav zame.

Letos bi pač lahko poskusila nekaj novega. Nekaj povsem nezaslišanega. Lahko bi prepovedala jamranje. Namesto da se pritožujem nad prazniki in galopom v trgovinah, raje pretiravam z osladno glasbo, osladno hrano in osladno pijačo. Če ne bi bila na pol Gorenjka, bi si garderobo opremila z zeleno in rdečo, poslušala božične pesmi in šla na sploh vsem na živce še bolj, kot jim grem sedaj. Ker praznike pač moraš sovražiti. Ali vsaj prezirati. Jedli in pritoževali bi se vedno vsi, kako dolgočasno.

Mogoče je tudi zato naš Big Brother "slavnih" tako dolgočasen, saj vsak bežen pogled v hišo razkrije, da se še vedno (in kot vedno) vse vrti okoli hrane in čikov. In kjer je pomanjkanje hrane in čikov, je tudi pritoževanje in prepir. Prava zvezda Velikega brata se je odkrila šele tik pred koncem šova – kot zelo občasna gledalka si bom ne glede na zmagovalca vsaj do novega leta zapomnila le epski prepir o siru. Vprašanje, če sem jedla sir, ne bo nikoli več isto. No, tudi "šou mast gou" je počasi izzvenel, verjetno bomo tudi sir čez nekaj časa jedli brez hihitanja. Vprašanje le, če ga bo lahko jedla Auerjeva tamala.

Sir bi moral sedaj doživeti pravi razcvet, postati hit hrana konca leta. Cateringi bi se morali soočati s povečanim povpraševanjem po siru in pravice za reklamo že čakajo na odkup. Morda nas bo čez nekaj tednov z malih ekranov že gledala Auerjeva tamala, ki kakšnega malega Jošta zaslišuje, če je jedel sir. (Mali pa bi se na to seveda odzval z enim pristnim štajerskim: Hálo!)

In tako se je med praznično hrano nepričakovano vtihotapil sir, kot se med narod prazničnih kislic vedno vtihotapi par ravnodušnih. Navdušencev si ne upam omeniti, ker je že ravnodušje ob tem vsesplošnem pritoževanju povsem dovolj za protiutež. Jaz bom pritoževanje prihranila za januar, ko ni prav nobenega omembe vrednega praznika, ko se dnevi povsem neopazno daljšajo in ko bom štela med decembrom pridobljene kilograme. Do takrat pa kar na mizo s hrano in pijačo, leto nam umira!