Prazne denarnice

Trdnjava Evropa se spopada s prišleki, ki si prihodnosti morda ne predstavljajo tako kot tisti, ki so z uličnimi protesti odstranili režim v Tuniziji. Nemara kaj podobnega sledi še kje. Strah pred lustracijo, pred političnim preganjanjem, zgolj trenutek, ko vojska in obalna straža nista dovolj pozorni, vse to so možnosti, ki jih s sabo v Evropo prinašajo tunizijski pribežniki. Britanski časnik Financial Times ugotavlja, da uradna spletna stran italijanskega ministrstva za zunanje zadeve še dober mesec po odstranitvi režima Ben Alija Tunizijo še označuje za politično in socialno stabilno državo, v katero je dobro vlagati. Res je, dogodki, ki trenutno vrtijo arabski in širši bližnjevzhodni svet, so presenetljivi, njihove posledice pa bi lahko bile še toliko bolj dramatične. Znova doživljamo značilne odzive, iskanje načina, kako še bolje zavarovati evropske meje.

Najlaže je zapreti meje in reči, da se z nezakonitim priseljevanjem ukvarjamo na zunanjih mejah unije. A resnica ne bi mogla biti drugačna. Zaprte meje pomenijo le en del že tako nevarne poti, ki jo ubirajo tisti, ki očitno ne morejo izgubiti več nič razen svojih življenj. Namesto skupne imigrantske politike Evropska unija na meje pošilja strokovnjake za nadzor, namesto da bi strokovnjaki našli načine, kako v družbi, v katerih multikulturalizem očitno ne uspeva oziroma sploh ne zaživi, najti pristope, s katerimi bi zajezili problematičnost priseljevanja in ga naredili funkcionalnega, vključujočega. Marsikdo priznava, da se evropske družbe preprosto rečeno starajo, zaradi česar si prizadeva za krepitev predvsem zakonitih, uporabnih migracij. A dejstvo pač je, da je večina priseljencev slabo izobraženih in le stežka najde spodobno plačano delo, kar pomeni, da se tudi bistveno težje vključijo v družbo. Začarani krog jih tako potiska na dno. V obdobju gospodarskih kriz, ko se ranljivost delovne sile še poveča, pa jih ta postavlja na družbeni rob, saj po eni strani postanejo lahek plen politikantstva, po drugi strani po žrtev nerednih, prekarnih zaposlitev. Osovraženi tujci.

Veliko odgovorov na vprašanja, ki jih ponuja na tisoče nezakonitih prišlekov, ti se v teh dneh pozibavajo proti Lampedusi, bi morali iskati ne v Tuniziji ali Egiptu ali Libiji ali v osrčju revne Afrike, temveč kar v bogatih prestolnicah, kjer trenirajo subvencioniranje in protekcionizem ter izkoriščanje bogastev tretjih držav pod resnično ceno. Ohranjanje tovrstnega razkoraka med celino in njeno periferijo nujno prinaša trenja. Ne glede na to, da z vidika političnih ocen o pomenu demokracije dogodke v zadnjih tednih razumemo kot pozitivne, se zgodba še zdaleč ne konča pri politiki, temveč tam, kjer se je v Tunisu začela. Na ulici. S prazno denarnico v roki.