Pravljičar Pahor

Pretekli petek se je na Brdu pri Kranju pričakovano zgodila že druga in verjetno poslovilna konferenca o slovenskem logističnem holdingu. Še sredi lanskega leta je premier Borut Pahor zelo vzneseno in odločno prodajal idejo logističnega holdinga, ki bi povezal največje slovenske logiste – Slovenske železnice, Luko Koper in Intereuropo –, ter jih torej rešil rdečih številk in vseh križev in težav. Celo tako daleč je šel prvi minister, da je že napovedoval, da se bo holding zgodil v začetku letošnjega leta. Pa se seveda ni in skoraj gotovo je že, da se tudi ne bo. Ideja, ki seveda ni zrasla na premierjevem zelniku, naj bi bila tista edina prava in nujna pot za združitev precej razdeljenega in zato posledično precej neuspešnega logističnega sektorja pri nas. Roko na srce, ta je res preveč razdrobljen, posamezni igralci pa gledajo le znotraj domačega dvorišča, sosedje jih preprosto ne zanimajo. Tudi logistični holding ne! Pa to ni nič katastrofalnega.

Zato ideja, zaradi katere je Pahor v Slovenijo pripeljal celo nekdanjega prvega železničarja nemških železnic DB Hartmuta Mehdorna, nikoli ni požela resničnih simpatij na Obali, kaj šele, da bi jo v koprskih podjetjih zares posvojili, ali celo vzeli za svojo prihodnost. Pa če so si nekateri lobisti, ki so si podajali kljuke obalnih odločnih kritikov logističnega holdinga, zanjo še tako prizadevali. Je pa logistični holding, razumljivo, ekspresno dobil polno podporo na državnih železnicah, kjer so iskali mogoče in nemogoče poti, da bi izplavali iz številnih težav ter globoke zadolženosti in rdečih številk. In logistični holding v povezovanju najpomembnejših slovenskih logistov je bil zagotovo dobra priložnost!

Kako tudi bi, ko pa zagovorniki niso znali odgovoriti niti na preprosto vprašanje, kaj bo združitev treh logistov sploh prinesla oziroma kakšne bodo dejanske in sinergijske koristi njegovega oblikovanja. Še več, vse študije in pripravljeni elaborati niso mogli odgovoriti niti na vprašanje, koliko bi v prihodnjih letih združeno podjetje zares zaslužilo in koliko delavcev bi zaradi sinergijskih prednosti združenega podjetja končalo na zavodu za zaposlovanje. Vse preveč je ostalo neodgovorjenega, vse preveč ugank je ostalo pod tančico logistične skrivnosti, trdijo nasprotniki oblikovanja logističnega holdinga. Velikopotezna ideja je ostala le še ideja, pa še to le idejnega očeta iz Nemčije, ki si je na koncu opral roke, češ poskusil sem, ampak preprosto ni šlo. Zdaj bo verjetno poskusil drugod, verjetno pri južnih sosedih, kar sem zapisal že oktobra lani. Prvi minister in prometni minister prejšnji petek na Brdu nista več skrivala, da z glavo v zid pač ne gre. Če je deležnike, kot rad pravi prvi minister, nemogoče prepričati, ne gre vztrajati za vsako ceno. In ideja je le še en popisan kos papirja ostala?

Poraz premierja ali kaj več? Zagotovo se Borut Pahor iz še ene zelo neprijetne zgodbe skuša kar se da elegantno izviti. Kako mu bo to uspelo, ostaja uganka. Kot ostaja še veliko večja neznanka premierjevo samozadostno prepričanje, da je ob rednih mesečnih obiskih na državnih železnicah spoznal, da je podjetje že sanirano. Ali res? Kaj pa več stomilijonski dolgovi iz preteklih let? Kaj pa izguba, ki je za preteklo leto ocenjena na skoraj 20 milijončkov evrov. Res da bo menda za tretjino nižja kot je bilo sprva načrtovano, ampak vseeno. Je tekoča izguba res znamenje saniranega podjetja? Ali pa nekateri preprosto ne razumemo sodobnih trendov gospodarske uspešnosti in učinkovitosti podjetij? A ja?