Potrebujemo več dialoga kot monologa

Nikakor ne potrebujemo vlade, pri kateri bo vse temeljilo na "prepadu" in poglabljanju tega prepada, ampak vlado, ki ne bo pozabila na demokratičnost, opozarjata prvakinja LDS Katarina Kresal in predsednik SLS Radovan Žerjav, politična nasprotnika, ki sta v soočenju za Planet Siol.net pri številnih vprašanjih na isti valovni dolžini. Tudi o tem, da je v aktivni politiki premalo žensk in bi bilo dobro, da jih bi bilo več. "Politika žensk preprosto ne pusti zraven," malce iz svojih izkušenj priznava Katarina Kresal. Oba se zavedata, da bo prihodnji vladi težko, da razmere niso rožnate. "Ne verjamem, da bo na koncu mandata v Sloveniji raj," opozarja Radovan Žerjav. Vse pa bo v največji meri odvisno od politike, ki bo morala najti konsenz!

Predvolilna kampanja postaja vse bolj vroča, začinjena z aferami in afericami, manj je programskih poudarkov, ki bi morali biti pomembni, zakaj?

KK: Na vsakih volitvah si vedno znova želimo, da bi govorili o programih, kaj narediti, da bomo v Sloveniji lažje živeli, pa se vedno vračajo le afere … Očitno je pomembneje, da znaš najti le najšibkejšo točko nasprotnika in ga dotolči, namesto pokazati, da si boljši, da znaš voditi, da ti bodo ljudje preprosto zaupali, vedno pride v ospredje najbolj umazan del kampanje. To je škoda, ker se izgubijo razprave o dobrih programih, ljudje ne dobijo pravega občutka, kaj lahko dobrega naredimo zanje …

Zakaj se to dogaja?

RŽ: Menim, da je letos za malenkost bolje kot na preteklih parlamentarnih volitvah. Moti pa me, da je očitno smisel političnega nogometa, da tekmecu zlomiš nogo, ni pa pomembno, ali pri tem daš gol, če to narediš, si zmagovalec. Želel bi, da bi dajali s političnimi tekmeci gole, da bi te gole na koncu ocenjevali in seveda izbrali najboljšega. Potrebovali bomo konsenz, neko poenotenje, ker z izključevanjem sprememb, ki so potrebne in nujne za to državo, teh ne bomo mogli izpeljati . Jaz sem pripravljen na političen dialog, ker bomo to potrebovali v prihodnjem mandatu.

Po dvajsetih letih LDS-u rezultati javnomnenjske ankete kažejo, da se ne bo uvrstil v parlament. Če se to zgodi, boste odstopila kot predsednica stranke?

KK: Verjamem, da smo politika ljudje. Zato smo šli letos še bolj med ljudi tudi, ker se nam zapirajo vrata v medije. Imamo dobre kandidate, LDS se ne da kar tako izbrisati, dvajset let smo tu, LDS je veliko naredila za Slovenijo. Ni vprašanje, ali pridemo v parlament, žal pa mi je, da ne bomo v novem parlamentu močneje navzoči. V teh časih, ko ljudje hitro pristanejo na trdo roko, je potreben nekdo, ki nekaj da na svobodo, na spoštovanje različnosti, da ne pustiš človeka za seboj … Za tako politiko mora biti prostor. Gotovo pa bom znala potegniti pravo potezo, če volilni rezultati ne bodo takšni, kot si jih želimo.

V zadnjih letih, desetletjih vedno znova opažamo, da je na kandidatnih listah malo žensk? Zakaj še ni dozorel čas, da bi v politiko vstopilo več žensk?

RŽ: To je vprašanje za milijon evrov. Iz svoje izkušnje govorim, da je težko prepričati žensko, mamo, ki uspešno gradi svojo profesionalno kariero, da bi se odločila za kandidaturo. Pravzaprav ne vem, kaj bi bilo treba spremeniti, da bi se ženske v večji meri odločile za kandidature, sem pa prepričan, da bi bilo to dobro.

Je premalo žensk v politiki, ker je politika preveč umazana?

KK: Ja! Za marsikatero žensko je to način dela, ki ga ne sprejema. Ženske pač delamo stvari drugače. Smo odkrite, rade si povemo v obraz, kaj si mislimo, nikoli ne bomo šle z glavo skozi zid, se vedno rade usedemo in pogovorimo. Preprosto tudi politike moti naš koncept dela. Politika žensk ne pusti zraven! Težko je ženske prepričati tudi z lastnim zgledom. Ženske pač ne marajo te pritlehne igre, teh nizkih udarcev … Z več ženskami bi bila politika mnogo mehkejša, mnogo bolj dogovorna.

Spremembe na tem področju so nujne, veliko korenitih sprememb pa potrebuje tudi gospodarstvo, ki vse bolj tone, vse več podjetij je v stečaju, Radeče papirju se žal obeta tudi takšen scenarij, kako znova zagnati gospodarstvo?

RŽ: Ideje so zagotovo, tudi projekti so, je pa res, da se ta hip podjetja ukvarjajo zlasti z golim preživetjem. Zdaj moramo 'postrugati' vse rezerve na vseh koncih in krajih in to, kar bomo dobili, nameniti za razbremenitev gospodarstva. Jasno, da je največji problem strošek dela, da bi se v prihodnjem mandatu ta občutno znižal, je populizem ali še kaj več. Lahko pa nekaj naredimo za izboljšanje poslovnega okolja, ki bo konkurenčnejše, in se bodo zlasti domači investitorji odločili za naložbe doma in se ne bodo spogledovali s tujino. Poslovno okolje moramo narediti privlačno za svoje investitorje, če bo privlačno za naše, bo tudi za tuje … Imam pa tudi občutek, da želje in pričakovanja slovenskih gospodarstvenikov niso odraz realnega stanja pri nas. Vseeno pa mora politika v prihodnjem mandatu stopiti naproti gospodarstvu. Če iz našega programa izluščim le pavšalni davek za mikro- in majhna podjetja za zaposlene za nedoločen čas. To je eden naših največjih potencialov. Treba je podjetnike spodbuditi, da bodo zaposlovali …

Zakaj v Sloveniji kronično primanjkuje tujih naložb? Ali je poslovna klima zares tako nezdrava za nove naložbenike?

KK: Naložbe nikoli ne pridejo same! Tujci vlagajo tam, kjer lahko hitro nekaj naredijo in zaslužijo. Jasno pa je, da je Slovenija preveč 'komplicirana' država, samo če pogledate problem pridobitve gradbenega dovoljenja. Če hočeš postaviti proizvodnjo, halo lahko traja leta. Marsikateri investitor je pobegnil, ker ni mogel pridobiti osnovnih papirjev. Zato je prva naloga, da moramo vzpostaviti Slovenijo kot preprosto državo za naložbe. Kjer vse potrebno dobiš na enem mestu. Državo je treba bolje organizirati, poenostaviti in napraviti privlačno tudi z olajšavami za tuje naložbe, ki bi prinesle nova delovna mesta, ki bodo ustvarjala dodano vrednost. Gospodarstvo zelo pogreša tudi olajšave za razvoj, ki so bile v preteklosti bistveno večje kot zdaj, zato se je izplačalo vlagati v razvoj.

Prihodnjo vlado zagotovo čaka težaven mandat?

RŽ: Ne verjamem, da bo na koncu prihodnjega parlamentarnega mandata v Sloveniji raj, sem pa prepričan, da lahko zdajšnji standard zadržimo ali morda za malenkost izboljšamo. To pa bo v največji meri odvisno od politike! Odvisno bo od tega, kako bomo skupaj našli konsenz pri ključnih vprašanjih …

KK: Vprašanje je, kakšna bo prihodnja vlada …

Ali zaradi nastalega gospodarskega položaja in recesije Slovenija potrebuje vlado narodne enotnosti?

RŽ: Vprašanje je, kaj je to sploh vlada narodne enotnosti? Menim, da potrebujemo vlado, ki bo znala predvsem prisluhniti vsem stranem in se potem tudi legitimno in samostojno odločiti za neko stvar … Pri tem pričakujem, tudi če bomo sami v opoziciji, da opozicija ne bo tista, ki bo v vsakem primeru želela med 'špice' kolesa dati kakšno palico, skratka da bomo pri ključnih spremembah oziroma reformah, ki nas čakajo, poskušali najti konsenz. Če bomo znali najti konsenz, potem bomo lahko prepričali tudi ljudi. Ne pa da bo vse temeljilo na 'prepadu' in poglabljanju tega prepada, na levih in desnih, skratka na navzkrižnem ognju … upam, da smo vsi modri in odgovorni do ljudi.

Interventni zakon pa je vseeno padel …

RŽ: Gotovo je čas, ko moramo stopiti skupaj, ne glede na razlike med nami, ki so povsem legitimne. Mi smo to tudi v primeru interventnega zakona naredili in bomo tudi naprej delali!

KK: Potrebujemo napredno vlado, ki ne bo pozabila na demokratičnost. Potrebna je tudi zdrava mera kmečke pameti, ki bo znala oceniti, kaj je dobro in kaj slabo. Ne verjamem v zgodbe, da se moramo poenotiti in oblikovati vlado narodne enotnosti, saj nismo pred vojno, res, da je kriza … Z malo drugačnim načinom dela mora iti Slovenija po svoji poti. Ne glejmo Italije, Španije, ker se bomo hitro znašli v njihovi družbi. Mi potrebujemo vlado, ki bo učinkovita, ki se bo znala hitro odločiti in bo napredna. Vlado, ki ne bo pozabila na človekove pravice, vlado, ki ne bo maščevalna, vlado, ki ne bo teptala dialoga, da bi bila hitra in učinkovita. Potrebujemo zelo odprto in zelo ustvarjalno vlado. Mi potrebujemo več dialoga kot monologa!

Če govorimo o gospodarstvu, podpirate umik države iz gospodarstva? Ste za umik države iz večinskega lastništva v NLB?

RŽ:Ja, SLS je tu stopila korak nazaj, preprosto je treba biti realen. Slovenskega 'lastniškega' kapitala preprosto ni na razpolago, da bi lahko NLB zadržali v večinski državni lasti, zato smo tudi trdno prepričani, da je rešitev za NLB strateški partner. Tu pa jaz ne bi postavil pike, ampak v tem času je tudi pri razprodaji državnega premoženja treba biti zelo preudaren. V krizi, v kateri smo se preprosto znašli tudi zaradi sebičnosti, ne bi bilo dobro, če bi vse prodali čez noč, v neki ihti, brez pravega in temeljitega razmisleka. Mercator …

Ja, Mercator je druga rana …

RŽ: Mercator ni nacionalni interes, zagotovo ne. Je pa za državo strateško vprašanje. Kaj se bo zgodilo z zaposlenimi v Mercatorju, kaj se bo zgodilo s slovensko živilsko predelovalno industrijo in na koncu s slovenskim kmetijstvom, to so vprašanja, ki državo morajo zanimati zlasti ker je 'pretendent' za lastništvo v Mercatorju nekdo, ki ima vertikalno živilsko predelovalno vejo zelo dobro razvito. Je torej zato Agrokor pravi lastnik za Mercator? Vse skupaj moramo pogledati v luči, da je samooskrba Slovenije padla na kritično raven, na okoli 30 oziroma 35 odstotkov.

Kaj pa TEŠ 6, ta državni projekt je razdelil politiko, pa tudi Slovence. Je to največja zgrešena državna naložba?

KK: Če bi čas lahko zavrteli nazaj, bi se najbrž odločili drugače. Jaz osebno verjamem, da bi pred leti, ko je bil še pravi čas, lahko našli drugo možnost. Imamo namreč ogromno naravnih virov, ki jih žal ne izrabljamo. Različni viri, od biomase, sonca, vetra, voda, ki jih ne ali premalo izkoriščamo. Vsi skupaj so izjemen energetski potencial. Če že moramo TEŠ 6 peljati do konca – in ker ta hip nimamo boljše alternative – bi ustavitev povzročila preveč škode, zato je ne podpiramo. Treba je pregledati celoten projekt, ker verjamem, da so ga delali z veliko roko. Morda se da še kaj glede TEŠ-a še rešiti s pogajanji, ko je v svetu kriza, se da veliko narediti …

Vi podpirate projekt TEŠ-a glede na to, da je nekdanji direktor Uroš Rotnik kandidat na listi Ljudske stranke …

RŽ: SLS je marca 2009 s poslanskim vprašanjem opozoril na smotrnost samega projekta. Takrat smo spraševali, ali je naložba smiselna ali je ne bi bilo morda pametno prepoloviti. Takrat smo terjali tudi hitro odločitev, ker bi sicer šel projekt predaleč. Takrat je bil čas za odločitev! Takrat ni bilo odločnosti, ni bilo jasne vizije, kaj hočemo, kaj konec koncev tudi sama vlada hoče? Zdaj imamo, kar imamo. Zato se mi zdi negospodarno, da bi po nekaj sto milijonih, ki smo jih že vložili v projekt, tega ustavili. Sem proti temu. Če ga ustavimo, nam bodo račun vseeno izdali in ne bomo imeli od tega nič. Izpeljimo torej projekt, če pa je bilo kaj narobe, pa naj odgovarja vsak za svoja dejanja. Tudi Uroš Rotnik!

Ste za ukinitev Državnega sveta, številni so to že poskušali, ima Državni svet pravo vlogo?

KK: Menim, da bi ga bilo treba pametneje umestiti v sistem in mu jasneje določiti pristojnosti in način dela. Nisem za njegovo ukinitev, vendar pa je treba povedati, da je njegova vloga v preteklih letih malo zvodenela. Državni svet je nekako postal tudi področje političnega boja, kar pa ni namen državnega sveta.

Precej podobno kot institut referenduma?

RŽ: Se strinjam s Katarino. Vendar je treba paziti, da ne bi z rezanjem po dolgem in počez okrnili demokracije. DS je neke vrste drugi dom, prepričan sem, da je vsebino in pristojnosti DS treba na novo opredeliti. Tudi pri referendumu nisem za 'rezanje' počez, so pa tudi pri referendumu nujne spremembe. Menim, da se je instrument referenduma v tem mandatu zlorabil, da je bil vse prevečkrat uporabljen tudi v primerih, ki so ključni za prihodnost države. Ko govorimo o pokojninski reformi, tu je bil nesmiselno uporabljen! Državljanom pa seveda tega instrumenta demokracije ne moremo vzeti iz rok. Ne pa tako, da si sami poslanci 'izmislimo' in bomo vsake štirinajst dni organizirali referendum, to je zgrešeno!

KK: Referendum seveda mora ostati ljudem kot temelj demokratičnega odločanja, ne pa poslancem in državnemu svetu. Ljudje morajo imeti v nekaterih primerih pravico, da se neposredno izrekajo … Je pa seveda odprto, kako široko je to ljudem omogočeno. Letošnja 'praksa' je to področje zelo razširila, po mojem preveč. Hodimo po robu. Bolj kot o tem, koliko ljudi mora priti na referendum, moramo razmišljati o tem, kako postaviti krog, o katerih vprašanjih se lahko izrekamo na referendumu in o katerih se ne moremo, ker so preprosto 'svetinja', in človekove pravice so tipičen takšen primer. Upam, da družinski zakonik ne bo prišel na referendum ...