Pomanjkanje vernikov

»Človek tava v obupu in bolečini, ker izgublja občutek za vrednote in se peha za začasnim in nepomembnim. Ne meni se za glas boga, ki ga opozarja in vodi iz njega samega, in za to plačuje kazen.« Mogoče bi kdo to modrost pripisal papežu Benediktu XVI., ki se je na velikonočno nedeljo urbi et orbi zavzel za mir in radost ne le v nebesih, ampak tudi na Zemlji.

Vendar je pravi avtor prodorne misli guru Sai baba, ki je izdihnil v daljni Indiji le nekaj ur pred papeževim vatikanskim nastopom. Verska organizacija vzhodnjaškega modreca, ki mu niti v Sloveniji ne primanjkuje privržencev, je v nekaj desetletjih delovanja postala vredna več deset milijard dolarjev in s tako verodostojnim argumentom je bil duhovni voditelj varen celo pred obtožbami, da gre pri njegovih čudežnih ozdravitvah in materializacijah za dokaj amaterske rokohitrske predstave, in da spolno zlorablja mlade vernike.

Katoliška cerkev se v Sloveniji ubada s podobnimi temami. Po eni strani se RKC vztrajno izogiba javnemu soočenju s problematiko spolnih zlorab duhovništva, po drugi strani škof Anton Jamnik ugotavlja, da sodobni človek v središče postavlja samega sebe, to in »želja po nekakšni svobodi, ki večkrat preide v samovoljo, pa ga zelo uničujeta«.

Univerzalni problem je torej pomanjkanje vere in vernikov: tako v naraščajoče donosni industriji Sai Babe, v kateri bodo po smrti reinkarnacije boga morali zagotoviti nadaljnje uspešno poslovanje, kot v čedalje obupnejših gospodarskih trendih Cerkve. Prav pri tej težavi kaže RKC veliko pregovorne volje do (samo)odpuščanja: prejšnji teden se je nekaj mariborskih duhovnikov zelo neposredno odzvalo na poskuse internega opravičevanja in relativiziranja 800 milijonov vrednega poloma mariborske nadškofije. Konkretno so našteli vse naglavne grehe uničevalcev nadškofije - sumljive holdinge, nepokrita posojila v bankah, vprašljive hotele v Dalmaciji in povezave z neodgovornimi gradbinci.

Uradna Cerkev pa se dela, kot da se notranji »upor« sploh ni zgodil: Škof Jamnik ostaja glede tega zelo načelen in pravi, da je treba preveriti, ali se je morda kdo tudi osebno okoristil (on verjame, da se ni), če se po naključju je, pa mora odgovarjati na civilnem področju oziroma kot duhovnik tudi na cerkvenem. Za Cerkev je pomembneje, da se bo »iz napačne zgodbe nekaj naučila«. Aktualni (božji) nauk bo torej v tem primeru dovolj – mali delničarji pa lahko ob izgubljenem denarju nastavijo še drugo lice.

V ozadju velikonočnega leporečja in samaritanstva se je zgodila še ena, že večkrat videna predstava. Cerkvena komisija za šolstvo se je spet javno zavzela za verski pouk oziroma za obvezno izobraževanje o krščanstvu, za katerega metropolit Anton Stres trdi, da bi veliko prispevalo k medsebojnemu spoštovanju, sožitju in sodelovanju. Ivan Štuhec to »večno« zahtevo Cerkve utemeljuje s kritiko, da je povezovanje avtonomije javne šole z ločitvijo države in verskih skupnosti »tipično slovensko«.

Za politične potrebe Cerkve v Sloveniji je torej »slovensko« lahko tudi kletvica. Ob nezadržnem propadu politike države in kritičnem pomanjkanju zaupanja državljanov vanjo nihče zares ne pričakuje, da bi lahko Cerkev pomenila kakršnakoli alternativo. Spoznati je mogoče kvečjemu to, da sta »tavanje v obupu in bolečini« ter »želja po nekakšni svobodi« bolj ali manj nujni etapi na poti premisleka, kakšna naj bo prihodnja organiziranost družbe – da bo pravičnejša, manj izkoriščevalska in vsaj za spoznanje bolj svobodomiselna. Pa čeprav na račun potice, šunke, zlatih pirhov, in drugih verskih pa tudi političnih čarovnij gospodovanja.