Poljska in njena nova platforma

Predsedniška funkcijah pri Poljakih nima zgolj protokolarnega značaja. Predsednik lahko z vetom uspešno blokira zakonodajo in to pravico je pokojni Lech Kaczynski velikokrat tudi izkoristil. Kot kaže, se premier Tusk zdaj pri izpeljavi napovedanih reform ne bo mogel več izgovarjati na predsedniški veto. Tako bi bilo morda mogoče razumeti rezultate volitev tudi kot podporo reformam na področju (pre)dragih javnih storitev, trga dela in preobsežne in neučinkovite birokracije. Poljska se je namreč na lestvici svetovne banke za poslovno prijaznost znašla na 72. mestu. Kljub temu je vprašanje, ali si bo Tusk v tem trenutku upal izpeljati reforme, kajti ob vsem skupaj je treba upoštevati precej nerodno dejstvo, da so ravno naslednje leto parlamentarne volitve. Prvi krog volitev je pokazal, da se v volilnem telesu očitno krepi levica. Socialni demokrati (SLD) so z Grzegorzem Napieralskim pobrali kar 13 odstotkov glasov. V boj za te volivce sta se potem, presenetljivo, podala tako Komorowski kot Kaczynski: prvi je poudaril potrebo po enakopravni udeležbi žensk na kandidatnih listah za naslednje volitve, drugi pa se je pogumno postavil v bran socialni državi. Kaczynski je predstavil razmere takole: »Danes gre za izbiro med brezčutnim neoliberalizmom in Poljsko, ki bo temeljila na solidarnosti, pravično Poljsko.«

Na Poljskem (in tudi v drugih nekdanjih komunističnih državah) se je v zadnjem času pojavil zanimiv trend vse večje priljubljenosti nekaterih komunističnih tem. Težava je, ker vidijo ljudje v politiki in širši družbi porast korupcije, kakršne po splošnem mnenju pod komunizmom ni bilo. Ali je potemtakem kapitalizem bolj podkupljiv od komunizma? Jasnega odgovora na to vprašanje seveda ni, ker ni nekega kolikor toliko zanesljivega instrumenta, s katerim bi bilo mogoče meriti korupcijo. Vsekakor bi bilo preveč naivno misliti, da v komunizmu korupcije ni bilo, vendar pa so bili zastavki najbrž malce manjši. Partijski veljaki so si običajno lahko privoščili kakšen malo boljši avto od raje, morda počitniško hišo ob morju, smučanje v Avstriji, toda vse drugo je lahko postalo hitro sumljivo. Razkazovanje bogastva je bilo pod komunizmom nevarno. Za njihove kapitalistične kolege pa se večkrat zdi, da je edina meja nebo. V tem smislu ima splošno mnenje verjetno vsaj deloma prav.

Poljaki so se torej odločili za politiko odpiranja in sodelovanja, ki naj bi ji sledil kapital. Danes so eni od redkih, ki verjamejo v prihodnost EU. Večina drugih je začela razmišljati o njenem koncu in kakšnih alternativnih oblikah. Poljaki ne, zanje je EU priložnost, v kateri bodo lahko tudi sami kmalu prevzeli opaznejšo vlogo in se enakopravno postavili ob bok Nemčiji in Franciji. Ambicioznosti jim vsekakor ne manjka, trenutno pa jim gredo na roke tudi druge okoliščine.