Politika strahu

Tretja najmočnejša nizozemska politična stranka, ki jo vodi razvpiti Geert Wilders, očitno postaja osrednja politična sila v eni najbolj liberalnih in očitno vse manj strpnih držav v Evropi. Wilders je politik, ki se postavlja nad ideale sodobnih evropskih družb in izpostavlja nevarnosti zanjo zaradi njene odprtosti, svobode. Stranka, ki je prejšnji teden postala jeziček na tehtnici za prihodnjo vladno koalicijo, je že v začetku tega tedna doživela povsem drugo sliko, ko je njen vodja stopil pred sodišče zaradi spodbujanja rasnega sovraštva in diskriminacije muslimanov. Dve različni sliki. Dva različna vidika uspešnega zagovarjanja skrajnih stališč, ki s svobodo govora niti nimajo kaj veliko skupnega. V demokraciji seveda pazimo tudi na pravice in svoboščine drugih, kar mesija ohranjanja nacionalne identitete namenoma pušča vnemar. Nova nizozemska vlada se postavlja za talca enotematske stranke, ki jo zanima zgolj priseljenska politika, pri čemer se ji utegne pri zdravstveni ali kateri drugi reformi zgoditi, da se Wildersu et Co. preprosto ne bo zdelo vredno podpreti vlade. A to je že druga plat politike, ki se bo z nespodobnim odnosom z vlado morda celo razkrinkala kot politika, ki nima odgovorov, temveč ponuja zgolj vprašanja in polemike. V trenutni, gospodarsko ranjeni Evropi (predvsem z ranjenimi realnim sektorjem) je preusmerjanje pozornosti na sicer resna vprašanja, a z neresnimi argumenti, že hobi. Francoski predsednik je ob izgonu Romov, ostri imigrantski zakonodaji skozi nacionalno skupščino že spravil pokojninsko reformo, ki so jo sinoči začeli obravnavati še v senatu.

Nizozemska je s svojim azilnim sistemom ena najbolj odprtih držav na svetu. Postopke med drugim v svoji knjigi Odpadnica opisuje nekdanja poslanka nizozemskega parlamenta Ayyan Hirsi Ali, ki prav v tej knjigi jasno izpostavlja problem nekreativne drže sredinskih politikov, ko se razprava loteva pomembne, a za marsikoga še vedno skorajda tabu teme, priseljevanja namreč. Iskanje pravih odgovorov za integracijo priseljencev je nedvomno težavno, saj poleg politične predpostavlja tudi socialno in versko razpravo. Socialne izključenosti večine priseljenega prebivalstva ni moč spregledati, prav tako burne nizozemske zgodovine političnih umorov. Nagnjenost h kriminalu, ki jo (a po večini brez resnih argumentov) izpostavljajo skrajni politiki, je prej posledica nedejavnosti in nejasnih pristopov vlad, ki se pretežko soočajo z vprašanji svoboščin, pravic in posledične odgovornosti. Wilders to ve. In to izkorišča. V časniku Foreign Policy so v članku z naslovom Mainstreaming Hate (umeščanje sovraštva v osrednjo politično retoriko) denimo zapisali, da Wilders islamofobijo počasi, a zanesljivo umešča v politično retoriko Nizozemske kot sprejemljiv retorični element. Ne glede na to, da v globalnem javnem (mainstream) mnenju tovrstni pristopi niso ravno cenjeni, skoraj povsod na lokalni ali, če hočete, zasebni ravni dosežejo želeno. Kar se bere predvsem kot izvolitev v parlament. Kako daleč še lahko gre Wilders s šokantnimi izjavami, da bodo te sploh še šokantne, je lahko stvar polemike. Izpostavitev javni presoji, kot jo morebiti prinaša posredno sodelovanje v novi nizozemski vladi, je morda celo dobrodošla, saj ga utegne razkriti kot politika, ki zbujanju pozornosti nima kaj bistvenega dodati. Ali pač?