Politika bunga bunga

Od pretresljive pojave Eman al Obeidi nista minila niti dva meseca. Ko se je dramatično prikazala v tripolijskem hotelu, polnem tujih novinarjev, in razkrila, da jo je posiljevalo 15 Gadafijevih vojakov, je postala takojšnja top politična tema: So jo res posiljevali, ali je njena zgodba le antipropagandna kampanja v projektu rušenja diktatorja? Resnice praktično ni (bilo) mogoče ugotoviti, niti nikogar ni zanimala. Al Obeidijeva je bila aktualna zgolj kot politično motivirana špekulacija za zavajanje in cepljenje javnega mnenja: če je njena trditev resnična, kaže kruto razsežnost Gadafijevega režima in uporabe posilstva kot taktike nasilnega despotstva; če je posiljena Libijka zahodnjaški agent provocateur, je to "dokaz", da se sprijena politika ne ustavi niti pred najbolj podlimi manipulacijami, za nameček pa potrjuje staro dobro patriarhalno tezo, da ženska ne more biti posiljena, ker se posilstvo brez njene iniciative in sodelovanja sploh ne more zgoditi. Pobeg al Obeidijeve v Tunizijo pred tednom dni ni vznemiril nikogar več.

Zanesljivo bo zdaj vsaj kakšen teden kraljevala novica o posilstvu, ki naj bi ga v newyorškem hotelu za petičneže zagrešil šef mednarodnega denarnega sklada. Kontekst je še veliko bolj zapleten in naelektren: domnevni posiljevalec je rasni politik, ki naj bi v štirih letih vodenja pomembno oblikoval vlogo globalnega mednarodnega finančnega policaja; v trenutku, ko se mu je "zgodilo posilstvo", je bil namenjen k nemški kanclerki na posvete o reševanju bankrota Grčije in na sestanke z evropskimi finančnimi ministri o milijardnih posojilih obubožani Portugalski. Bil je javnomnenjski favorit za zmago na prihodnjih francoskih predsedniških volitvah ... Več kot en utemeljen razlog, da se mu "zgodi posilstvo". Toda celo njegovi vdani prijatelji priznavajo, da je nepoboljšljiv zapeljivec; že pred dvema letoma se je komaj izvlekel iz spolne afere s podrejeno uslužbenko, pred leti naj bi spolno napadel neko pisateljico, svojega predatorskega libida pa sploh ni poskušal prikrivati.

Kakšna bo resnica tokrat in koga bo v resnici sploh zanimala? Čez dva meseca bo srečanje Dominiqua Strauss - Kahna in ganske sobarice v Sofitelu že daleč v drugem planu, spolni škandal v manhattanskem hotelu pa bo že zdavnaj opravil svojo politično nalogo: temeljito bo stresel borzne tečaje, odpeljal finančno krizo v evroobmočju v še vratolomnejše spirale, francoske socialiste pahnil v neozdravljiv obup in ovil nacionalni ponos v globoko sramoto. (In uboga sobarica bo medtem komaj preživela serijsko posiljevanje armade novinarskih mrhovinarjev.)

Berlusconijeva politika bunga bunga je postavila nov standard: razvpite orgije s podvodnim seksom, rituali ob drogu in v medicinske sestre ter policistke našemljenimi prostitutkami, v katere naj bi italijanskega voditelja uvedel prav polkovnik Gadafi, so postale resna politična tema, ki vsiljuje javno zavest, da ni pomembno, kaj je resnica, dokler državo vodi "pravi moški", s svojo močjo in vplivom odporen celo proti kazenskim pregonom zaradi plačevanja seksa mladoletni prostitutki. Seks, spolni škandali in perverzne spletke še nikoli v sodobnosti niso tako zelo vplivali na banaliziranje "pravih", "resnih" družbenih težav. Eden od zadnjih dokazov je še posebej priskuten: po atentatu na Osamo bin Ladna pošiljajo iz piarovske tovarne Bele hiše dnevne porcije pikantnih podrobnosti o skritem življenju največjega svetovnega terorista. V petek, trinajstega, smo tako izvedeli, da je umrl le v spodnjih hlačah, in da so v njegovi utrdbi našli kopico pornografskih filmov. Seks je postal perverzno orožje za politično degradacijo, za utrjevanje prepričanja, da resnica sploh ni več pomembna.