Pokojninski referendum se bo zgodil, ker premier ni imel posluha …

Prvi minister in tudi njegov kolega, pristojen za delo, družino in socialne zadeve, Ivan Svetlik sta se pogovarjala v duhu: mi, torej vlada, bomo svoje povedali, malo vas bomo poslušali, potem bomo pa naredili po svoje. Žal se je namesto obojestranskega konstruktivnega dialoga zgodilo tako. Vlada zdaj sploh ne ve, kaj dela, ker je preprosto izgubila kompas. V agitaciji za pokojninsko reformo zavaja. Pokojninska reforma nikakor ne bo stabilizirala slovenskih javnih financ, saj na njihovo izjemno slabo stanje ta hip pokojninska blagajna nima odločilnega vpliva. Tudi grožnja, da bi neuspeh pokojninske reforme povzročil znižanje bonitetne ocene Slovenije, je iz trte izvita, pravi Dušan Rebolj. To, kar si je v spotu z Urško Čepin pri prepričevanju volivcev privoščila vlada, pa je "poden". Imam občutek, da vlada glede na prispodobo v spotu namerava še naprej j… zaposlene in vse državljane in državljanke, zgroženo ugotavlja Dušan Rebolj. Na referendumsko nedeljo bo vlada vsekakor morala prevzeti odgovornost. Tako, kot je zdaj, preprosto ne gre več naprej, pa če pokojninski reformi uspe ali ne.

Vlada pri prepričevanju Slovencev, da je pokojninska reforma nujno potrebna, uporablja zelo različne metode. Na eni strani strokovno utemeljena pojasnila, na drugi strani precej neposrečen spot z Urško Čepin. Številni menijo, da se je vlada spustila zelo, zelo nizko …

Vprašanje nujno potrebuje dva odgovora. Vlada nenehno poudarja, da je reforma nujna zaradi stabilizacije javnih financ. To ne drži, trditev je velika laž. Pokojninska reforma ne bo stabilizirala domačih javnih financ. Imamo 17 ali 18 milijard evrov dolga, okoli dve milijardi proračunskega primanjkljaja, najbolj zadolžena podjetja v Evropi, državne banke se utapljajo v posojilih in so odvisne od tujih sredstev, javne finance so najbolj kritično vprašanje in pokojninska reforma ne pripomore nič k njihovi stabilizaciji. Pokojninska reforma v treh do petih letih skoraj ne daje učinka,učinek je 0,1 bruto domačega proizvoda, kar je okoli 37 milijonov evrov, deset patrij, če povem drugače, torej 50-krat manj, kot je naš primanjkljaj. Skratka, teza o tem, da bo pokojninska reforma stabilizirala javne finance, nikakor ne drži. Sta pa predsednik vlade ali pristojni minister ne glede na to, s katerega zornega kota gledamo, začela propagando, ki je usmerjena na upokojence, s tem pa v resnici povzročata medgeneracijski konflikt. Kar je politično zelo nevarno. Ta igra se lahko vladi zelo maščuje.

Kot bumerang?

Absolutno, smo zelo blizu medgeneracijskega spora, če namreč v pokojninski reformi ne najdemo načina, da bi to uravnovesili. Mislim na zaposlene, ki plačujejo za upokojence, in zadnje. To je zelo nevarno.

Kaj pa vladno prepričevanje tudi s spotom Urške Čepin? Norčevanje, farsa, žalitev za Slovence?

No, to je pa druga plat vladnega agitiranja in propagande. Tako nizko, če vzamemo v zakup ta spot, politika še nikoli ni bila! To je vsekakor najnižji način vladnega ravnanja in nagovarjanja volivcev. Vlada s tem žali in se obenem norčuje iz zaposlenih. Premierja Boruta Pahorja sem pozval, naj se namesto takega spota odpravi v podjetja in se pogovarja z ljudmi, ki delajo za strojem. Potem bo pa sam ugotovil, ali lahko delavec dela do 65. leta oziroma 43 let, spoznal bo realnost. S takimi potezami so si zabili žebelj v krsto, imam pa občutek, da vlada glede na prispodobo namerava še naprej j… zaposlene in vse državljane in državljanke. To, kar si je privoščila, se nikakor ne spodobi, naredili so si medvedjo uslugo, ampak nekdo bi moral odgovarjati …

Kaj je v treh točkah najpomembnejše, kar zavračate v aktualni pokojninski reformi?

Najbolj zavračam – po vseh pogovorih – predlog, da mora nekdo delati 43 let, da bi moral moški imeti 43 let delovne dobe, ženska pa 41 let. To je rešitev za tiste, ki začnejo zgodaj delati. To smo poskušali znižati za najmanj eno leto, bili smo blizu dogovora, vsaj jaz sem imel tak občutek, vendar je na koncu ostalo tako, kot je. Kaj to pomeni? Starost 65 let za tiste, ki študirajo, ni težava. Delati 40 let do 65. leta starosti je OK, težavo vidim pri tistih, ki začnejo delati zgodaj, pri 18., 20. ali morda 22. letu, pri njih pa je to resno. Večkrat sem že neuspešno spraševal premierja: kateri delavec pa lahko na težkem delovnem mestu fizičnega delavca dela 43 let? Zato je odgovor zame jasen: absolutno ne! Številne države, denimo Belgija, imajo ločeno ureditev za modre in bele ovratnike, tako smo predlagali tudi mi. Za nas je to ključna točka. Drugo so visoki malusi, ki lahko pomenijo tudi do 80 odstotkov nižjo pokojnino. Malus načeloma sploh ni tako sporen, ampak če ga povežem s pogojem 43 let delovne dobe in starostnih 65 let in pogledam nekoga, ki ima zdaj minimalno plačo, vem, da ne bo mogel delati 43 let in da bo šel prej v pokoj, potem pa bo lahko njegova že tako nizka pokojnina še za 10 do 18 odstotkov nižja. Ko bo v pokoju, torej ne bo mogel preživeti. To je torej težava. In ne nazadnje tretja točka: vprašanje dialoga. Pokojninski zakon je ignoriral vse dogovore. Lahko bi se pogovarjali pet let glede na to, kako je minister Ivan Svetlik vodil vse skupaj, in se nikoli ne bi dogovorili, ker je govoril svoje, drugi partnerji svoje … Eden od razlogov, zakaj ne podpiramo reforme, je tudi, kako smo do nje prišli. To je lahko jutri vzorec za spremembo zakona o delovnih razmerjih, pojutrišnjem za reformo zdravstvenega sistema. Predsednik vlade je dejal: dialog bo, dokler bo prinašal dodano vrednost. Kot je premier vsakokrat povedal pred začetkom pogajanj: mi (vlada, op. a.) bomo svoje povedali, malo vas bomo še poslušali, potem bomo pa naredili po svoje. Zato pa tudi imamo v Sloveniji toliko referendumov.

No, ampak zdaj so na položaju branikov pokojninske reforme vsi: od predsednika države, vlade, gospodarstva do guvernerja Banke Slovenije. Marko Kranjec vam očita, da minirate nujno potrebno pokojninsko reformo, da si zatiskate oči, čeprav veste, da je nujno potrebna.

Vem, da je reforma potrebna, s tem nimam težav in tudi vem, da je potrebno podaljšanje delovne dobe in poznejše upokojevanje. Potrebna bi bila reforma, pravičnejša do nekaterih kategorij prebivalstva, ki z aktualnim predlogom največ izgubijo. Nekateri bodo morali v povprečju delati od štiri do sedem let dlje. Naj pristojni odgovorijo, kako lahko tisti, ki dela za tekočim trakom, dela dlje. Guvernerju Banke Slovenije pa samo to: njegova naloga je, da skrbi za javne finance, a ni naredil ničesar. Naj raje odgovori, zakaj je dovolil tako visoka posojila v državnih bankah slovenskim tajkunom. Zakaj ni sprejel ukrepov, da državne banke ne bi bile prezadolžene, zdaj pa vse vali na pokojninsko reformo, pravzaprav poskušajo vse zvrniti na davkoplačevalca. Že večkrat smo sanirali in dokapitalizirali državno NLB – naj se s tem ukvarja guverner. Zakaj so bile izplačane visoke nagrade direktorjem, pa zdaj najnovejši visoki regres v NLB, ki smo jo pred kratkim spet dokapitalizirali. To so vprašanja zanj. Ker ni opravil naloge, so zdaj razmere takšne, kot so.

Za razvoj, nova delovna mesta je potreben svež denar: ob neuspehu pokojninske reforme bi se lahko bonitetna ocena Slovenije, tako pravijo zagovorniki pokojninske reforme, še znižala, kar pomeni še dražja posojila na mednarodnem finančnem trgu. Začaran krog?

Bonitetna ocena ne bo nižja, če bo padla pokojninska reforma. Boniteta bo nižja zaradi izjemnih težav slovenskih javnih financ, na katere pa v tem trenutku odločilno ne vpliva pokojninska blagajna, ampak druge poteze. Če znižanje bo, bo morda začela vlada sprejemati varčevalne ukrepe, ki jih zdaj ne. Že zdaj je v letošnjem proračunu porabila precej več, kot je pred dvema letoma, kar pomeni, da ravnajo tako, kot da bi jim bilo vseeno, kaj bo z javnimi financami. Nekaterim potezam, tudi subvencioniranju krajšega delovnega časa, smo nasprotovali, ker je imela vlada na razpolago instrument čakanja na delo. Predlagali smo, da se prispevki znižajo, da bi bilo gospodarstvo konkurenčnejše, zdaj pa smo spet na začetku zgodbe o konkurenčnosti. Ob tem, da se globoko strinjam, da je treba prevetriti trg dela pri nas.

Ali torej vlada zavaja?

Vlada zagotovo zavaja, saj vzame le en zorni kot. Delujem v okviru ECOSOC, ekonomsko-socialnega odbora v EU, zato vem, da mora Slovenija do leta 2013 zmanjšati primanjkljaj s šest na tri odstotke BDP, zato imajo "bonus", če bo sprejeta pokojninska reforma – sicer mora biti zmanjševanje omenjenega primanjkljaja hitreje. To je res. A ne vem, kaj je Borut Pahor obljubil v Bruslju. Ne vem, kaj dela premier na nemško-francoskem vlaku, naj raje poskuša urediti razmere na domačem.

Kako bodo podjetja, če pokojninski reformi res ne uspe, zagotavljala svojo konkurenčnost, ki je že zdaj zelo vprašljiva?

Poglejte, še enkrat bom povedal: s pokojninsko reformo ne bo nobenih učinkov na javne finance. Če hočemo pomagati gospodarstvu in na koncu tudi urediti vprašanje javnih financ, potrebujemo gospodarski razvoj, treba je zagotoviti naložbe za nova delovna mesta, naša podjetja so med najbolj zadolženimi v EU, naše banke nimajo denarja, skratka smo v položaju šah mat. Pogoj za to, da bo v pokojninski blagajni več denarja, je seveda razvoj. V približno treh letih je BDP za tri milijarde evrov manjši, zaradi naraščanja števila brezposelnih je v pokojninski blagajni v zadnjih dveh letih več kot 120 milijonov evrov primanjkljaja, del je povzročila Janševa vlada, ker se je odločila za usklajevanje plače pokojnine ena za ena. Takrat se je začela podirati pokojninska blagajna.

Že leta govorimo o tem, da so plače preveč obremenjene, da smo zaradi tega kratko malo predragi, ampak se ne zgodi nič, ni korenitih ukrepov, ki bi razbremenili gospodarstvo, na kar opozarjajo tudi številni gospodarstveniki.

Da, mislim, da smo zamudili vlak. Če bi v tem trenutku to naredili, bi bil naš primanjkljaj še veliko večji, ampak pred tremi, štirimi leti, ko smo na to opozarjali, je bil pravi čas. Pa tudi namesto subvencioniranja krajšega delovnega časa bi lahko znižali prispevke. Imeli smo torej čas za razbremenitev gospodarstva, zdaj pa je pametnejše večje varčevanje v javnem sektorju. Ne mislim na plače. In seveda preusmeritev razpoložljivega denarja v infrastrukturo, ki nam lahko zagotovi nova delovna mesta in zagon, ampak zdaj se na tem področju žal nič ne dogaja.

Verjamete v polom pokojninske reforme na referendumu? Javnomnenjske ankete kažejo, da je veliko ljudi še neopredeljenih.

Nisem obremenjen z referendumom tako, da bi eno odločitev volivcev proslavljal, pri drugi pa bi bil slabe volje. Referendum je odraz dejstva, da z vlado in pristojnim ministrom ni bilo resnega dialoga. Če pokojninska reforma pade, morajo odstopiti. Mislim, da ne bo sprejeta, ker poznam razmere v podjetjih. Vsi se namreč sprašujejo: kako bom delal 43 let oziroma do 65. leta, če pa sem se zgodaj zaposlil. Vlada zdaj sploh ne ve, kaj dela, ker je preprosto izgubila kompas. Morala bi se srečati s socialnimi partnerji, ampak nima tega ugleda in kredibilnosti, da bi sprejela nekakšen pakt v petih točkah, ki bi krivuljo v Sloveniji obrnil navzgor, z žrtvovanjem vseh skupaj, seveda. Delavci pravijo: mi bi zategnili pas, če bi ga tudi drugi gospodje in tajkuni, pa se nič ne dogaja. Zakaj pa bi pri dobrih 500 evrih potem zategnili pasove? Tudi če pokojninska reforma dobi podporo volivcev, se mora zgoditi sprememba, ker tako, kot je, preprosto naprej ne gre več.

Se bo o spremembi pokojninskega sistema, če reformi ne bo uspelo, lažje pogovarjati s prihodnjo vlado, ki jo bo, kot vse kaže, oblikoval Janez Janša?

Kdo jo bo sestavil, ne vem, tega tudi nočem komentirati, vsaka pokojninska reforma pa vsekakor zahteva veliko konstruktivnega dialoga in vsaka je težka. Pri vsaki mora biti navzoč razum na vseh straneh, ne pa posiljevanje. Ne more obveljati direktiva: do 65. leta bo treba delati in pika! Taka sporočila smo prejemali od predsednika vlade. Vsaka reforma je težka za vsako vlado, ne glede na to, katera bo naslednja, se bo z njo težko dogovoriti, ampak verjamem, da so mogoče rešitve.

Ali ni malce nepričakovano, da ste se sindikati in večina opozicije pri pokojninski reformi znašli na istem bregu?

Tega brega nismo ustvarjali mi. Ustvarila ga je opozicija, nam v Pergamu pa ne ustreza nobeno povezovanje – ne z opozicijo ne s pozicijo. Politika bi morala biti pri tem vprašanju nevtralna.