Po Tuniziji še Egipt?

Ključno vprašanje, ki si ga bržčas postavljajo vsi, ki jih zanima dogajanje v Severni Afriki, je, kaj sledi. Ali je tunizijska vstaja zgolj trenutni izraz več desetletij zatrtih občutkov in prikrajševanja javnosti, politične opozicije, ali nemara utegne krepkeje zaznamovati prihodnjo Tunizijo, še več, Severno Afriko in širši arabski svet. V ospredju sta predvsem Alžirija in Egipt, a nemir se širi tudi na arabske dvore in v palače večnih predsednikov.

Znakov ranljivosti Mubarakove vladavine je veliko. Revščina, odtujenost politične elite, potrjevanje naslednika, saj se oboleli avtokrat počasi poslavlja. Egiptovski politični analitik in kolumnist Fahmy Howeidy je za New York Times dejal, da ne verjame, da so razmere primerne za podobno vstajo v Egiptu, a se vlada zaveda, da dogodki v Tunisu ustvarjajo povsem drugačno ozračje. Ne glede na to, da je Egipt prav zaradi svojega ostrega nastopa proti opoziciji (v ospredju je predvsem Muslimanska bratovščina) in tudi siceršnjega omejevanja kritične misli bržčas še bolj v ospredju teoretične razprave o prevratu, se zdi ta malo verjeten. Podobno, kot se je zdelo za Tunizijo, mar ne.

Nekdanji vodja Mednarodne agencije za jedrsko energijo, zdaj opozicijska alternativa Mohamed el Baradej svari pred podobno eksplozijo. El Baradej je v pogovoru za časnik The Guardian dejal, da bi morali biti dogodki v Tunisu "zelo poučni za politično elito v Egiptu in tudi za tiste zahodne države, ki podpirajo diktature". Vseeno El Baradej svojih privržencev ne želi poslati na ulice. Sistem naj bi skušal spremeniti od znotraj. Možnost je vsekakor tudi volilna prevlada razvejane in vplivne Muslimanske bratovščine, pri čemer si je težko predstavljati, kaj bi izguba zavezniškega Egipta pomenila za zahodne (beri: ameriške) interese na Bližnjem vzhodu.

Nova revolucija (?) na evropskem dvorišču prinaša številna vprašanja, a so ti še brez jasnih odgovorov. Po začetnem šoku se je večkrat napadana evropska zunanja ministrica baronica Ashton postavila na stran ljudstva, ki naj si izbere svoje voditelje. Sliši se pravilno, a za zdaj pravih dokazov, da gredo razmere v tej smeri, še ni. Vsaj z vzpostavitvijo prehodne vlade, ki se skorajda rima na Ben Ali. Niti ni rečeno, da bo šlo, a priložnost je nedvomno tu.

To očitno čutijo tudi tisti, ki vztrajajo pri protestih ali protestno izstopajo iz vladnih pisarn po manj kot dnevu dela. Ne glede na vse, kar se trenutno dogaja v Severni Afriki in diši po prebujanju demokracije, bi si na zahodu morali zapomniti, da je treba biti previden glede tega, kar si zares želiš. Pred nekaj leti so vztrajali pri izvedbi volitev na palestinskih ozemljih, in ko je bil rezultat izražene volje znan in v nasprotju z željami, so ga preprosto označili za napačnega.