Torek, 17. 2. 2009, 22.07
8 let, 8 mesecev
Po domače
Skoraj dve desetletji poudarjanja osrednje teme za izpostavitev majhnih razlik v stališčih strank terja svoj davek. Nerešeno mejno vprašanje s Hrvaško, ki se vedno znova prebija v ospredje, poudarja predvsem nezmožnost vsake od dozdajšnjih vlad (najsi gre za hrvaško ali slovensko), da bi zadevo pripeljala do resnega zaključka. Stalno vzdušje razhajanj daje čustvom v kreiranju zunanje politike visoko mesto, ki si jih ta v realpolitiki interesov ne zaslužijo. Poudarjanje lastnega in izključevanje drugega je v hrvaški in slovenski javnosti ustvarilo visok zid, ki je prej v sporu z nacionalnimi interesi, kot da ima z njimi kaj skupnega. Gre za zlorabo besedne zveze, ki bi jo mirno lahko spakirali v besedno zvezo strankarski interes. Samo v parcialnih interesih je, da so odnosi med državama slabi in da je sosednja država osrednji krivec za lastno nepripravljenost na korake naprej.
Sklicevanje na 25. junij 1991 ponuja le sklic na skupno izhodišče. V vsebinskem smislu odklona od zdajšnjih razhajanj ne daje. To sta ugotovili tako zgodovinska kot meddržavna komisija pravnih strokovnjakov, žogico pa sta nato prepustili visoki politiki. Kar je zanimivo pri vsem tem je to, da v vsej svoji vnemi, s katero slovenski politični subjekti poudarjajo omenjeno datumsko izhodišče, pozabljajo, da vse kar nastane po tem datumu (če pač ta datum pomeni izhodišče) ne velja. V tem pogledu je skorajda brezpredmetno razpravljati o tem, kakšno veljavo bi lahko imela resolucija državnega zbora ali sabora, ker pač ne more biti sprejeta pred izhodiščnim datumom. Ali gre v tem pogledu res za nacionalni interes, presodite sami.
"Fascinacija" s sosednjo Hrvaško je že tako poudarjena, da lahko tudi škodi. Denimo pri povsem preprostih postavitvah prioritet v funkcioniranju sfere političnega. Škodljiva je tudi za nastop navzven. Nikakor ne pravim, da bi Sloveniji kdo kaj očital. Sploh ne. V vlogi razsodnika ali napovedovalca prihodnosti se ne znajdem, poleg tega, v mednarodni skupnosti veljajo nedotakljiva področja, kamor sodi tudi verodostojno varovanje nacionalnih interesov.
Ne glede na to, kaj prinaša mediacija ali Meddržavno sodišče v Haagu ali kaj tretjega, je povsem jasno, da Slovenija (ali pač Hrvaška) politično-pravne rešitve mejnega vprašanja ne bo izsilila. Rešitve, ki jih v sodobni Evropi razumejo in ponujajo so dogovorne in kompromisne. Zmagovalcev in poražencev v tem pogledu ni in jih ne bo. Poglejmo zadevo še z vidika Severnoatlantskega zavezništva. To se bo tokrat, ob svoji šestdesetletnici, na najvišji ravni sestalo na nekdaj sovražni nemško-francoski meji. Paradoks.