Po Busharafu

Devet let in pol hoje po ozkih presekih med vojsko, talibanskim odporom, krepitvijo odnosov z Indijo, sodobnejšo politiko v tradicionalni družbi in zastarelimi prijemi s slabimi stranmi globalne ekonomije je bilo očitno dovolj. Zapuščina Perveza Mušarafa je večslojna in težko opredeljiva. Karkoli si že lahko mislimo o njegovem, na trenutke diktatorskim, vsekakor pa avtokratskim vodenjem, je dejstvo, da od vojaškega generala, ki je na oblast prišel z udarom, ne gre pričakovati demokratičnih prijemov. Od generala do predsednika brez uniforme, ki je vsaj delno “sprostil” Pakistan, je ostala le še ovira k demokraciji, kot ga je označil sin pokojne Benazir Buto, Bilawal. In očitno tudi zato odhaja. Kam, še ni jasno.

Da se utegnejo njegovi nasledniki s skorajda vsemi sredstvi spopasti za nasledstvo, je povsem možna posledica. V tem pogledu je v Pakistanu na vrsti vpogled v politično zrelost. Država je obenem zatočišče in bojišče proti pro-talibanskim upornikom. Vsakršen odmik od varnostnih in mednarodnopolitičnih pristopov Mušarafa utegne biti sprejet z izrazitim nezaupanjem. Za zdaj prevladujejo ocene, da gre pri napovedi odstopa predsednika zgolj za pakistansko notranjo zadevo. Z lansko uvedbo izrednih razmer je Mušaraf krepko izgubil tudi na mednarodnem prizorišču.

Boj s Talibani ali Al Kajdo na mejnem območju z Afganistanom je ključen za stabilnost obeh držav. Vemo, koliko vojakov in sredstev z Zahoda je namenjenih v Afganistan. Prav tako se milijoni dolarjev stekajo v Pakistan za financiranje tamkajšnje vojne proti upornikom. To je – tudi zaradi videza, da ZDA plačujejo pakistanski vojski, da ubija rojake - delno pripomoglo k zmanjševanju Mušarafove priljubljenosti. Čeprav je tudi splošno sprejeto mnenje, da bi o resnosti pristopa pakistanske vojske do upornikov lahko razpravljali.

Nestabilne razmere v jedrski sili bi lahko slabo vplivale na vzdušje na drugi strani meje z Indijo. Potencialna zaostritev spora se ne zdi možna, še posebej glede na prej izpostavljena notranja varnostna trenja. A ob nedavnem napadu na indijsko veleposlaništvo v Kabulu, je bil prst uperjen delno tudi v Pakistan. Če k temu dodamo še izrazito težke gospodarske razmere, potem je jasno, da se bo morala pakistanska politična elita krepko potruditi, da bo nadgradila pridobljeno in reševala tiste dele Mušarafove zapuščine, ki mu niso v ponos. Med temi je tudi politika vključevanja in iskanje širšega konsenza. Kot ena od možnosti omenjajo tudi (resno) obnovitev pogajanj z uporniki.

Zdaj ko se v Pakistanu veselijo odhoda predsednika, mnogi usmerjajo pogled naprej, kjer jasnega naslednika ni. Na prizorišče vstopajo akterji (nekateri znova, kot denimo Nawaz Šarif), za katere je težko reči, kam jih bo nova realnost ponesla. Ni vsaka sprememba nujno dobra. Do zdaj je pakistanska vladajoča koalicija to upoštevala. Zdaj ko je ovira odstranjena, se začenja nova igra.