Plagiat

Čeprav je Simona Dimic v Dubaj odpotovala že prejšnji teden, si je lahko zares oddahnila šele sedaj. Če so mediji namreč na začetku tedna še z veseljem predvajali njen nekajsekundni nastop v ne vem katerem videu že, je zdaj najbolj vroč posnetek pesmi, ki je "našo" Na božično noč razkril kot plagiat. Bilo je skoraj neverjetno, novica o plagiatu je prišla na naslovnico časnika in se zrinila na vidno mesto treh poročil, zavrteli so jo tako na nacionalki kot komercialki. Človek bi pomislil, da se je zamajal en od stebrov slovenstva, a družabna omrežja na spletu so pravzaprav ostala kolikor toliko neprizadeta. Tako kot jaz. Pesem Na božično noč se mi ni nikoli zdela nič drugega kot štiklc s preprosto melodijo, idealno za pijane množice, posebno genialno pa je nesmiselno besedilo z dvigovanjem čaš ob polnoči. Na božično noč. Tudi zato je bilo toliko bolj smešno zatrjevanje Toneta Košmrlja, "avtorja" pesmi, da je prav besedilo tisti avtorski presežek, saj si je drznil omeniti božič v času, ko se je o njem menda le šepetalo. Ja. Še medaljo za zasluge pri osvobajanju ubogega zatiranega naroda naj mu nekdo pripne, prosim.

To, da je Košmrlj melodijo pesmi snel z radia in kljub trudu (tečni so bili časi brez interneta, kajne?) nikoli ni odkril njenih avtorjev, prostodušno priznava. Zakaj točno je potem sam podpisan kot avtor glasbe, ne vem, se pa spomnim prispevka, ki smo ga na televiziji lahko videli proti koncu lanskega leta, v katerem je o nastanku te pesmi spregovoril tudi Košmrlj. Postopek s snemanjem pesmi z radia je seveda izpustil (tako kot je sedaj izpustil postopek z vračanjem denarja od zaslužka pesmi).

Da se ti v glavo usede melodija, ki potem (nehote, seveda) sili v tvojo "avtorsko" glasbo, ni pri nas nič nenavadnega. Aleš Klinar to ponavlja že nekaj let, vsakič, ko zasliši besedo plagiat (in zasliši jo kar pogosto). Klinar v melodijah, ki spominjajo na nekaj drugega, ne vidi nič spornega, saj je na svetu namreč tako ogromno glasbe in preprosto ne moreš biti unikaten, za povrh pa še razloži, koliko tonov se more razlikovati, da pesem ne velja za plagiat. Čudovito. Kot omenjeno on v tem ne vidi nič spornega, jaz pa. Že zato, ker v Sloveniji dejansko živi kar nekaj glasbenikov, ki so glasbo sposobni pisati tudi brez raznoraznih navdihov in lahko ponudijo nekaj več, ne samo variacije že slišanega. In plagiat ni nekaj, pri čemer se lahako kar zamahne z roko, kot to radi počnemo. Nenazadnje se je plagiat zgodil tudi nam – saj se spomnite pesmi Brez besed, ki je v španski različici Eres tu skoraj zmagala na Evroviziji?

Smo narod priredb, z veseljem se lotevamo predvsem manj znanih skladb iz manj izpostavljenih trgov. Le kdo sploh še gleda, kdo je podpisan pod pesmijo, in kdo sploh še kupuje originalne albume, da bi to sploh lahko videl? Saša Lendero kupuje pri Grkih, Miran Rudan pri Italijanih, Tinkara Kovač pri Ircih. Dokler gre za manj znane skladbe, večina občinstva tako ali tako ne ve, da pesem sploh ni avtorsko delo, pa čeprav vsi glasbeniki potem vehementno zatrjujejo, kako veliko dela moraš vložiti tudi v priredbo, pa v besedilo, besedilo, besedilo! Saj veste, tisto, kar Na božično noč dejansko naredi avtorsko. Mja.

Slovenci se že pregovorno radi oziramo po drugih narodih in bolj kot razkritje, da je Na božično noč pravzaprav plagiat (oziroma priredba, po novem - in obenem od nekdaj, seveda - pravi Košmrlj), je pravzaprav kritičen odnos, ki ga imamo do tovrstnih prisvajanj avtorskega dela. Posledic je bolj malo, večinoma so moralne in zdržijo, dokler zdrži spomin ljudstva, kar je lahko začuda precej kratko obdobje. Še vedno se kregamo o domobrancih, za katere povprečen dijak sploh ne ve, kdo so, ugled plagiatorjev pa verjetno ne bo zaznamovan na veke in veke.

Po vsej verjetnosti bo tudi ta zadeva hitro izzvenela in v prihodnosti se bomo takrat, ko bomo v predprazničnem času zaslišali Na božično noč, malce nasmihali, vse skupaj pa verjetno hitro pozabili; ne nazadnje je ta pesem z nami že več kot dvajset let, menda je že skoraj ponarodela, obsojeni smo nanjo tako, kot smo obsojeni na predpraznične nakupe.

Vse skupaj pa konec koncev meče slabo luč na slovensko avtorsko glasbo ravno v času, ko je vprašanje obveznih glasbenih kvot na radiu še vedno aktualno.