Perspektive dvajset-nekaj-letnikov

Pred dobrima dvema tednoma je Eurostat objavil statistični pregled podatkov o mladih, ki še vedno živijo pri starših. Slovenija je kakopak znova blizu vrha (na drugem mestu), saj doma še vedno živi 38 odstotkov žensk in 60 odstotkov moških starih od 25 do 34 let. Rezultati niso nič novega in morda so tudi zato pri nas zbudili relativno malo pozornosti; trenutno sta v fokusu bolj starost in pokojnina, ki jo bomo ali je ne bomo dobivali po upokojitvi (ki jo bomo ali je ne bomo dočakali). V enem redkih odzivov na statistiko sem brala različna mnenja o vzrokih zanjo, eni pravijo, da doma živi več moških kot žensk zaradi slovenske tradicije maminih sinčkov, medtem ko ženske hitreje čustveno dozorijo, krive pa so kajpak tudi matere same, ki so posesivne, dominantne in z moškimi potomci hranijo svojo potrebo po čustvih, ki je z zakonom ne morejo. Sicer pa Slovenci tako ali tako vodimo tudi po številu ločitev, kar se lepo ujema s to sliko.

Nikoli nisem marala pavšalnega opletanja z oznako "hotel mama". Stvari nikoli niso tako preproste. In nisem še videla raziskave, ki bi ponudila odgovor na to, koliko otrok ostaja doma zato, da lahko finančno ali kako drugače pomagajo svojim staršem. Ja, čudovito bi bilo, če bi starši vedno bili starši, ampak vsi vemo, da se s starostjo te vloge zamenjajo. Moj ata je včasih rad rekel, da starejši kot si, bolj ti gre na otročje. Bolj greš nazaj. Kot Benjamin Button.

To, da študentje izobraževanje podaljšujejo do skrajne meje in namesto v čim krajšem času diplomirajo v čim daljšem, je logično. Le zakaj bi študij pospešili, če pa lahko kot študentje delajo marsikje in marsikaj, kot diplomiranci pa se znajdejo na zavodu za zaposlovanje? Konec septembra je bilo na zavodu prijavljenih več kot 3500 brezposelnih, starih do 30 let, ki imajo vsaj šesto stopnjo izobrazbe. Spodbudno, ni kaj. Prosim, pojdite do teh brezposelnih mladih in jim povejte kaj o hotelu mama.

Številka, kot je 41 oz. 43 let delovne dobe, ki jo moraš izpolnjevati za upokojitev, je v glavi povprečnega dvajset-nekaj-letnika zgolj neko pravljično število. Enako pravljično kot ničle v plačah desetih največjih zaslužkarjev v Sloveniji. Resno, kako naj mladi razmišljajo o 43 letih, če nimajo nobene realne možnosti, da v uglednem času dobijo leto številka 1 v tej enačbi, da se sploh postavijo na štartno pozicijo? Štartne številke za to igro so najbolj zaželena roba v državi, na njih čakamo med podpisovanjem avtorskih pogodb in odpiranjem s.p.-jev.

In zato me jezijo razne pripombe o tem, kako je avtorcem blazno lepo, ker so pač svobodni kot ptički, moje gumbke pa pritiska tudi razglabljanje o hotelih mama in maminih sinčkih in ne vem še čem. Skoraj tridesetletniki ne potrebujejo svobode, ki jim jo menda nudi avtorska pogodba, še manj pa vsakodnevno mamino kosilo. Potrebujejo podlago za prihodnost, za razvoj. Potrebujejo nekoga, ki se mu bo zdelo vredno vlagati vanj. Potrebujejo štartno številko, da se sploh lahko premaknejo iz neoznačene makadamske poti v nikogaršnji zemlji na asfalt, ki ga najde tudi google maps, in nehajo uničevati svoj potencial na slabi podlagi.

Realno pa sta opciji dve. Lahko večino življenja plačuješ oderuško najemnino (in – roko na srce – najemnine v Ljubljani dejansko so oderuške, ravno tako kot so oderuške nepremične cene nepremičnin) za miniaturno stanovanje, ki ne bo kljub kupom denarja, ki ga boš kot najemnik zmetal vanj skozi leta, čisto nič bolj tvoje. Lahko pa se seveda zakreditiraš do pamtiveka, kar je tako ali tako možno samo ob redni zaposlitvi, v kateri boš s pomočjo giljotine v obliki kredita nad glavo naslednjih trideset let pridno upogibal hrbtenico in častil samo še enega boga – socialno varnost. Jako perspektivno, res.

Lahko pa si seveda poiščeš primernega partnerja, združiš dohodka in si privoščiš celo kakšno sobo poleg tiste ene. Preračunljivost je lahko družabna dejavnost, pa tudi nesreča ima menda rada družbo. In potem se sprašujejo, zakaj imamo toliko ločitev (in zakaj se toliko umorov dogaja prav znotraj družine). Še bolj perspektivno.

In potem smo, kjer smo. V večnih vicah, nekje vmes.