Palestinski boj za državo

Po tem, ko ZDA niso uspele prepričati Izraela v podaljšanje moratorija na gradnjo na spornih ozemljih, so bili neposredni pogovori prekinjeni. Ustavitev, zastoj, prekinitev … pogajanj – to so pravzaprav evfemizmi za popoln neuspeh. Za osvežitev spomina: glavni cilj mirovnih pogajanj naj bi bila končna razmejitev med državama. To pomeni, da Izraelci z nadaljevanjem gradnje že vnaprej samovoljno določajo tisto, kar bi moralo biti šele predmet pogajanj, to pa je za Palestince kajpada popolnoma nesprejemljivo.

Palestinska stran je medtem izvedla pravo diplomatsko intifado. Palestinsko državo sta v okviru meja iz leta 1967 pred kratkim priznali Brazilija in Argentina. Naslednje leto naj bi temu sledil še Urugvaj. V izraelskih medijih zaradi tega vlada precejšnja zaskrbljenost. Zdaj ne gre več za nepomembne države tretjega sveta, za katere se je že vnaprej predpostavljalo, da so bolj ali manj protiizraelsko nastrojene. Prejšnji teden je Ben Hubbard iz Associated Press poročal o novi palestinski diplomatski akciji v EU, ki je sicer ena od največjih sponzorjev palestinske države, v kateri so bile na različne evropske države naslovljene prošnje po priznanju. Tukaj je zdaj prišlo do nekoliko nenavadne situacije: Evropa se do palestinske države po eni strani vede, kakor da bi šlo za suvereno državo, vendar je po drugi strani kot take še ni mednarodnopravno priznala. To pomeni, da Palestina v tem trenutku nastopa kot kvazidržava. Uradni evropski odgovor na prošnje po priznanju je, da bo palestinska država priznana "when appropriate", se pravi, ko bo za to napočil čas. Z drugimi besedami: "Brez prehitevanja!"

No, glavna težava se skriva v tem, da unilateralna razglasitev države ne more predstavljati prave alternative za pogajanja. Tudi v primeru, da bi bila palestinska država uradno priznana, to ne bi veliko spremenilo stanja stvari, če njenih meja ne bi priznal tudi Izrael. Zelo nespametno bi bilo pričakovati, da se bo kakšnih pol milijona izraelskih prebivalcev znotraj meja nove države kar miroljubno izselilo, Izrael pa to neprizadeto opazoval. Skratka, odločilni atribut sleherne države predstavlja suverenost nad lastnim ozemljem. Vse drugo so zgolj podrobnosti.

Ravno v nedeljo je Haaretz poročal, da arabske države intenzivno pripravljajo resolucijo za Varnostni svet ZN, v kateri bodo ostro obsodile nadaljevanje izraelskih gradenj na zasedenih ozemljih. Izraelski diplomati so zato postali že kar panični, saj se bojijo, da ZDA tokrat ne bodo uveljavile pravice veta. Če bo namreč resolucija usklajena z uradnimi stališči Obamove vlade, ki je do pred kratkim odločno zagovarjala podaljšanje moratorija na gradnje, se bodo Američani znašli v praktično brezizhodni situaciji. Z vetom bo Obama pred mednarodno skupnostjo v nemajhni zadregi, kar bo brez dvoma še dodatno oslabilo že tako precej načeto avtoriteto ZDA. Ali naj celemu svetu pokaže, da je v bistvu marioneta v rokah Netanjahuja?