Pahorjev rubikon

V vladnih krogih so, razumljivo, že zelo, zelo na trnih. Premier Borut Pahor je po nekaterih neuradnih informacijah menda že skorajda prepričan, da ga čaka grenka pilula ustavnega sodišča, precej negotovi pa so tudi v sindikalnih vrstah, sicer pretekli torek pred poslopjem ustavnega sodišča ne bi, vsaj zame, malce neokusno in zlasti ne modro, organizirali kar mirnega mini shoda, ki naj bi tudi sodnikom jasno pokazal, kako morajo odločiti. Pa so se ti na omenjeno manifestacijo, razumljivo, požvižgali, kaj šele da bi jih presenetila. Sindikalna folklora oziroma nekateri njeni voditelji očitno zares ne poznajo meja, občutek za čas pa so že davno izgubili. Ustavni sodniki v rdeče-črnih togah v torek – z brezizraznimi obrazi – niso izdajali, kam se nagibajo pri odločitvi. Bodo podprli vlado in državni zbor ali nezadovoljne delavce in njihove sindikalne predstavnike? Kakorkoli že obračamo, vse skupaj je še povsem neodločeno, pa čeprav nekateri že napovedujejo, da bo odločitev ustavnih sodnikov tesna in sprejeta s preglasovanjem. Nihče pa si zares ne upa napovedati, kako se bo odločilo devet sodnikov. Da, kakšna bo odločitev, je očitno tudi za jasnovidce vprašanje brez odgovora. Gotovo so ustavni sodniki v pokojninski zgodbi predvsem talec vlade in sindikatov, ne glede na to, katero stran bodo podprli: podpornike ali nasprotnike reforme, ki bo, ali pa tudi ne, za tri leta podaljšala delovno dobo vsakega Slovenca. Najbrž je sodnikom zelo neprijetno, ko ugotavljajo, v kakšno godljo jih je pahnil zakonodajalec. In vsem, vsaj v strokovnih krogih, je že zelo, zelo jasno, da ustavno sodišče, ki je varuh ustavnosti in zakonitosti, sploh ni pravi naslov, ki bi moral odločati in odločiti o smiselnosti in ekonomski upravičenosti Pahorjeve ali morda kakšne druge pokojninske reforme. Pa vendar se je to le zgodilo. Aktualna vlada z rezervnim scenarijem poskuša preprečiti sesutje socialne države, sindikalisti pa novo realnost, da bi breme sicer nujno potrebne pokojninske reforme nosili zlasti najrevnejši sloji, tisti delavci in delavke torej, ki so delali in še delajo v težkih delovnih razmerah. So se pa sindikalisti po padcu sprejete pokojninske reforme menda takoj pripravljeni pogovarjati o novi. Da, seveda …

Te pa v obdobju aktualne Pahorjeve vlade zagotovo ne bo. Če sodišče prepove referendum, bo pokojninska reforma zaživela sredi leta, če pa ga ustavni sodniki ne prepovedo, je na dlani, da bi aktualna reforma na referendumu dokončno padla. Saj verjetno ni nikogar, ki bi glasoval za podaljšanje delovne dobe! Vlada bi s tem dobila krepko zaušnico, ki bi pod vprašaj postavila tudi njeno kredibilnost in obstoj, ne nazadnje tudi druge reforme, ki jih napoveduje.

Zdravstveno je po dolgih mesecih pričakovanj, ugibanj in iskanj najbolj optimalnih možnosti minister za zdravje Marušič v navzočnosti premierja včeraj prvič javno predstavil. Žogica je zdaj na strani ustavnih sodnikov. Če jo porinejo v roke sindikatov in delavcev, je čas za novo reformo pokojninskega sistema vsaj za nekaj let izgubljen. Malo verjetno je, da bi se nova vlada že v prvem letu vladanja lotila tega kislega jabolka, ki se ga je zelo otepala že prejšnja Janševa. Če pa sodniki najvišjega slovenskega sodišča odločijo v prid vlade in državnega zbora, je kristalno jasno, da bo odziv sindikatov odločen in množičen. In prav mogoče je, da bi se zgodila ulica, čeprav ne verjamem, da bi tako kot v Egiptu ali ponekod drugod v arabskem svetu lahko odplaknila aktualno vladno garnituro premiera Boruta Pahorja.

Je pa zdaj že jasno: če pade pokojninska reforma, zagotovo odhaja vsaj minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik, ki ga je premier že zdaj zelo težko zadrževal v svoji ministrski ekipi. In potem so tudi druge napovedane reforme le še popisan list papirja …