Obujeni Afganistan

Kmalu bo minilo sedem let od koalicijskega napada na Afganistan, ki je sledil terorističnim napadom na New York in Washington 11. septembra 2001. O tem, kako zahteven projekt za Nato je Afganistan pričajo pogoste vesti iz te države o ofenzivah zavezniških sil z afganistansko vojsko ter o ofenzivah protalibanskih upornikov. Varnostni vidik je vseskozi v ospredju. Obnova in razvoj infrastrukture sta omejena na zgolj posamične dele, ki pa prav tako niso imuni na nasilje. Zgodba o Natovem preskusu v Afganistanu je že dolgo izpostavljena kot križišče na katerem zavezništvo spelje v pravo smer ali izgubi nadzor. V tem primeru postane njegova politika reševanja (in za tamkajšnje upornike tudi kreiranja) konfliktov na oddaljenih terenih, ki z ozemljem Nata nimajo neposredne zveze, zgolj neuspel poskus.

Da se je Afganistanu zgodil Irak je dejstvo, ki ne upravičuje pozabe zdaj vse bolj obujenega konflikta. Tega v zadnjem času tudi v ameriški predvolilni tekmi na novo odkrivajo. Pri tem gre včerajšnjo najavo - sicer ne posebej izdatne – napotitve novih ameriških sil v Afganistan razumeti tudi kot podporo republikanskemu kandidatu, saj s tem jemlje strelivo demokratskemu tekmecu, ki je večkrat očital predsedniku Bushu, da je pogled spustil z Afganistana in Osame bin Ladna. Bush se je iz Iraka naučil to, da brez širšega regijskega pristopa ni pomiritve. Zato tudi včerajšnje sporočilo novemu pakistanskemu predsedniku Zardariju, naj vzpostavi nadzor nad celotnim ozemljem Pakistana.

Vojaška sila je bistvena za doseganje miru in napredka v Afganistanu, a ni edina bistvena. Ob dejstvu, da v ta projekt namenjamo davkoplačevalski denar, bi že radi videli več napredka. A vojne ne odvijajo zgolj na terenu, temveč tudi ali pa predvsem pred kamerami ter v srcih ljudi. Tako je povsem jasno, da z napadi, ki terjajo številne civilne žrtve, zmage zlepa ne bo. Za to bo potrebno umiriti orožje in lokalnemu prebivalstvo dokazati, da vojna proti skrajnostim poteka predvsem z urejeno infrastrukturo ter z možnostmi izbire. A kaj ko brez varnosti teh možnosti ni.

Povečanje zavezniških sil je sicer recept, ki ga je Bush poskusil v Iraku in delno uspel. A le pri stabilizaciji nekaterih delov države, splošni napredek pa se je pokazal, ker so začeli delovati vključujoče in se pogovarjali z nasprotniki, tudi sovražniki. Uspeh v nobenem primeru ni zagotovljen, je tak pristop bolj smiseln, človeški. Uničenje gibanj, ki izhajajo iz vrst odpora lokalnih družbenopolitičnih sil je nemogoče. Hezbolah, Hamas, pred tem PLO, ETA, IRA ponujajo dokaze.