Obsojeni na Putina

Minilo je leto in mesec od burnega prihoda ruskega veleposlanika Dokuja Zavgajeva v Slovenijo. Del javnosti in politike je ob njegovem imenovanju zagnal vik in krik, češ da gre za sporno osebo, človeka, ki je kot prvi proruski čečenski predsednik odgovoren za množično kršenje človekovih pravic v času, ko so ruske vojaške enote Čečenijo bolj ali manj zravnale z zemljo. O Zavgajevu so se prepirali v parlamentu, malo je manjkalo, da bi uprizorili izredno sejo, potem pa so vsi skupaj utihnili ob modri ugotovitvi, da se o občutljivih diplomatskih zadevah pač ne spodobi na veliko razpravljati. Konec koncev obstajajo diplomatske depeše, mar ne? Tako je gospod Doku naposled prispel k nam, izročil predsedniku države poverilno pismo in se diplomatsko izognil novinarjem, ki so čakali na njegove odgovore. V teh 13 mesecih se je pri nas lepo aklimatiziral, zagotovo je med najzaslužnejšimi za obilno pridelavo memorandumov in posebnih memorandumov s sladkimi obljubami o povečanju gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in Rusijo. Nič čudnega ni torej, da se je slovenski vladi v zadnjih decembrskih dneh zazdelo nujno s ponosom obvestiti javnost, da je gospod Doku prinesel premierju Pahorju osebno novoletno poslanico ruskega kolega Vladimirja Putina s pomembnimi sporočili: na obzorju so novi memorandumi, kmalu pride k vam tudi Putin sam, pozabiti pa ne gre niti na velik ruski interes za sodelovanje pri Južnem toku. Novoletno voščilo z bratskega vzhoda je kristalno jasno: bodite z nami in dobili boste posle, bodite na naši strani in plina bo na veke vekov. Za krono pa vas obišče Putin Veliki in za to vam ne bo treba sprejeti nobenega ruskega zapornika.

Rusija zna za zapornike poskrbeti sama. Vzporedno z globalno sicer nepomembnim delovnim kosilom v Ljubljani je v Moskvi neodvisno sodišče nekdanjemu naftnemu oligarhu Mihailu Hodorkovskemu, ki že osmo leto čemi v sibirskem zaporu, podaljšalo gostoljubje za rešetkami še za šest let. Protestnike iz politične opozicije, ki so glasno nasprotovali tej drakonski obsodbi in vpili, da je zanjo zaslužen Putin, so policijski kordoni strogo prijeli in jih priprli za teden ali dva. Nova obsodba Hodorkovskega se je seveda dotaknila tudi svobodnega Zahoda. Američani so zaskrbljeni: skrbi jih splošen vtis, da je šlo za zlorabo sodnega sistema v politične namene. Nemčija je razočarana: prevladalo je mnenje, da so glavno vlogo v procesu odigrali politični motivi. Kako diplomatsko! Kot avgusta 2008, ko je Dimitrij Rupel demonstriral pokončnost proti ameriškemu veleposlaniku, ki ga je po ruski agresiji na Gruzijo poskušal pridobiti na svojo stran: Američani so bili zaskrbljeni, Evropejci pa konstruktivno razočarani. Razočaranost naj bi bila retorično dovolj močan pojem za javnost, obenem pa za Rusijo primerno neškodljiv, da ne bi ogrozil ruske dobave plina in drugih energetskih dobrot. S Putinom pač ni dobro češenj zobati, vprašajte prejšnjega predsednika slovenske vlade. Za nameček nikoli ne veš, kje se bo spet prikazal. Nazadnje sem nanj naletel v elektronski okrožnici slovenske judo zveze. Kot častni predsednik evropske zveze je obljubil, da bo v novem letu po Evropi zgradil osem športnih središč, v katerih se bodo judoisti pripravljali na bližajoče se olimpijske igre v Londonu. Ob tej ruski velikodušni gesti me je zaskrbelo, da sin, ki trenira v bežigrajskem klubu, ne bi lepega dne prišel domov in očaran izjavil: "Putin je car!"