Oblačila "iz druge roke"

O "second hand" trgovinah v Sloveniji ni veliko govora, veliko bolje poznamo male oglase in spletne strani z rabljeno opremo, od trgovin pa predvsem starinarnice in antikvariate. Trgovin z rabljenimi oblačili ni veliko, se pa veča zavest o tem, da ne gre za trgovine za finančno šibke, temveč za drugačen življenjski slog, bodisi zato, ker želijo s tem prinašati sporočilo o odgovornejšem odnosu do sveta, ali dvigati zavest o prekomerni potrošnji in skrbi za okolje. Slovenci namreč na leto odvržemo med 12 in 14 kilogrami tekstilnih odpadkov na prebivalca (skupaj 30 milijonov ton na leto). Med njimi velik delež predstavljajo oblačila, med katerimi si vsa prav gotovo ne zaslužijo, da bi končala na smetišču. V tujini, predvsem v zahodni Evropi, je tovrstna trgovina precej bolj razvita, med njimi pa so najbolj znane in številčno zastopane trgovine v Berlinu, Amsterdamu, Parizu in Londonu. Prvo trgovino z rabljenimi oblačili v Sloveniji ŠUSS so v Ljubljani odprli pred trinajstimi leti, do danes pa le še nekaj več, večinoma z rabljenimi otroškimi oblačili in opremo.

V Sloveniji predsodki pred oznako rabljeno Matej Gjurin, lastnik trgovine z rabljenimi oblačili Gvant, se je za lastno trgovino odločil pred kratkim in je z obiskom kupcev zadovoljen, a meni, da imamo Slovenci še vedno velik predsodek pred rabljenimi oblačili: "Običajno to povezujemo z nižjim ekonomskim statusom. Ne vem, zakaj, a stranke, ki hodijo k nam, so najbolj navdušene prav nad razmerjem med kakovostjo in ceno. Gre namreč za večjo dodano vrednost kot v "mainstreamovskih" trgovinah – za svoj denar stranke dobijo več. Tu dobijo kakovostne in prepoznavne znamke srednjega cenovnega razreda, ki bi jih sicer po bistveno dražji ceni našli v butikih z novimi oblačili." Po njegovem mnenju so si zastavili visok, a uresničljiv in v tujini že dosežen cilj, ki ponovno definira pojem "druga roka" in sledi novim trendom v razvitih gospodarskih okoljih.

To niso strgana in umazana oblačila Klasičen stereotip o tovrstnih trgovinah je tudi, da so to ponošena, strgana in umazana oblačila, kar nikakor ne drži – oba ljubljanska trgovca jih dobivata prek specializiranih grosistov iz tujine ter gledata na kakovost pri odločanju za izbiro ponudbe v svojih trgovinah. Mateja Šventner, lastnica trgovine ŠUSS, pove, da je bilo na začetku zaradi uvoza iz Kanade veliko več težav, saj so oblačila prispela v kontejnerjih, zato jih je bilo treba razkužiti in zlikati. Danes so njihovi dobavitelji iz evropskih držav, oblačila pa kakovostna, pri videzu pa se oba trgovca trudita, da je čim bližje novemu. Nejc iz Ljubljane, ki redno zahaja v tovrstne trgovine, se je za tak slog nakupovanja oblačil odločil zato, ker meni, da tako mnogokrat dobi kakovostnejša oblačila kot drugod, in da je potrošnja oblačil podivjala: "Obsedenost z novim in "modernim" je prestopila meje okusnega."

Več trgovin z otroško rabljeno opremo Precej lažje boste našli otroška oblačila, saj je trgovinic, ki ponujajo in tudi odkupujejo opremo od strank, več. Poleg dveh v Ljubljani jih lahko najdete tudi v Medvodah, Radovljici, Škofji Loki, Novi Gorici in Kopru. Razlika od trgovin z oblačili za odrasle je predvsem v tem, da oblačila in opremo odkupujejo in nato prodajajo naprej. Alenka Kalan, lastnica otroške komisijske trgovine Brazda, je trgovino v Radovljici odprla pred petimi leti. Začeli so z rabljeno opremo za otroke, najbolj pa so uspeli z oblačili. Opaža, da je klasična slovenska miselnost, da je dobro le novo, preostalo pa je za finančno šibke, še močno prisotna, se pa zadnje čase precej spreminja na bolje.

Kako oddate otroška oblačila? Kalanova poudarja, da je za oddajo oblačil pomembno, da so dobro ohranjena, očiščena in zlikana. S stranko nato naredijo zapisnik, po enem ali dve mesecih pa sporočijo, ali so oblačila tudi prodali, in odplačajo dolg. Pri tem opaža tudi dobrodelni trend podarjanja: "Če nečesa ne prodamo, marsikdo reče, naj podarimo tistim, ki potrebujejo. Damo tistim, za katere vemo, da bi jim prišlo prav, enkrat smo oblačila podarili tudi varni hiši."