Obamove besede! In dejanja?

Vpletenost ZDA v mednarodnopolitične interakcije je plod konsenza ameriške politične javnosti in volivcev že več desetletij. Obamova napoved o spremembi odnosov z arabskim in širšim muslimanskim svetom pa je zelo pozitivno sprejeta, ne zgolj v omenjenih regijah sveta, temveč tudi širše. Obisk predsednika v tistem koncu sveta, kjer imajo in izvajajo ZDA poudarjene energetske in geostrateške interese, nikakor ni presenetljiv, če tokrat Obama ne bi izpustil postanka Izraelu. Ker pa bo to očitno storil, se misli, ki jih glede pristopov izraelske vlade pod vodstvom Benjamina Netanjahuja do Palestincev in do gradnje naselbin na Zahodnem bregu, slišijo še toliko bolj jasno in predvsem razumljivo. Prezgodaj je še reči, ali bo pritisku, ki ga v zadnjih dneh ali tednih v javnih sporočilih izvaja ameriška vlada sledilo tudi kaj bolj oprijemljivega in ali bo že pred tem izraelski premier odstopil od svojih prepričanj. Tudi v tem primeru še zdaleč ne bo konec zgodbe. Prav tako to ne bo prav trdna podlaga za začetek nove.

Trenutne razmere v palestinski politični sferi so jasne. Predsednik Abas s svojim Fatahom čaka na padec močnejšega Hamasa. Hamas čaka, da bo padel Abas. Trenutno je logika dveh držav tako daleč od izvedljivosti, da bi se nemara morali vprašati, ali ne govori o dveh palestinskih državah. Zahodni breg s svojo živahno civilno sfero je pravo nasprotje Gaze, a z vsako mobilno zaporo ali operacijo izraelske vojske daje slutiti, da skrajnejših pristopov palestinskih skupin ne kaže odpisati. Uradna govorica Izraela je varnost oziroma pomanjkanje le-te. Uradna govorica Palestincev je okupacija. Krog je sklenjen. Nedvomno je ameriški predsednik z ostrejšim tonom do izraelske vlade ubral za arabske množice ustreznejšo govorico. Kar sodi v iskanje podpore ameriškim pristopom na Bližnjem vzhodu. Washington Obama tako slika kot možnega resnega, manj pristranskega (kot je bil to predhodnik) posrednika ali velikega drugega (če si sposodim antropološki izraz) v sporu, v katerem so bile vse rešitve že ponujene in prežvečene, a neuresničene. Obama je na mednarodno in varnostnopolitičnem področju doslej morda razočaral le s svojimi nejasnimi stališči glede objave slik mučenj in drugih kršitev človekovih pravic ter z neodločnostjo glede posledic upravičevanja nehumanih zasliševalskih metod. Torej, glede na to, da predsednik ZDA v svojih štirih mesecih na položaju še ni storil večje napake, pričakujemo, da bodo besedam sledila tudi dejanja.

Kot napisano, večina ameriških predsednikov ob začetku mandata napove spremembo politik do določenih delov sveta. Tokratni ameriški predsednik je napovedal toliko sprememb, da jih je težko že zgolj našteti, kaj šele spremljati, ko se, če se, zgodijo. Večina napovedi, povezanih z Bližnjim vzhodom ali s spremembo odnosa z Izraelom, se v ZDA izcimi predvsem zaradi notranjepolitičnih ali lobističnih vplivov. Politika, ki bi šla v nasprotja z Izraelom, je za uspeh v Washingtonu nepojmljiva in neizvedljiva. Čeprav je lahko povsem možno, da je v dolgoročnem interesu Izraela.