Obamova ofenziva?

Primerjava zdravstvenih sistemov v ZDA in pri nas je nesmiselna, saj ZDA šele s tem zakonom dosegajo standard solidarnosti, ki je v Evropi skorajda avtomatizem. Visoka cena zdravstvenega sistema in potreba po reformah sta morda smiselni primerjavi, pri katerih se vedno znova pojavlja vprašanje vzdržnosti zdravstvenih sistemov. Krčenje stroškov pa kar kliče po zniževanju standardov, pogojno rečeno, brezplačnih ali poceni dejavnostih. Bistvo ameriške zgodbe je tudi drugje. Je politično.

Projekt zdravstvena reforma je eden od ključnih, ki si jih je 44. ameriški predsednik zastavil za prvi mandat. Solidarnost ni ravno najpogostejši opis ameriške javnosti, kar je jasno tudi posamičnim demokratskim senatorjem in kongresnikom, ki so ves čas opozarjali na uničujoče učinke te reforme … na njihovo prihodnjo izvolitev. Zdaj, ko so demokrati nekako postrojili svoje strelske vrste - tokrat očitno ne v krog (kot gre zabavljiv dovtip, ki opredeljuje večkrat neposrečeno izbiro orodij prepričevanja ali trenutka za kritiko, ki si ga dovolijo bolj »sproščeno vodene« stranke) - so po eni strani dosegli velik uspeh za predsednika, a se podali v izrazito težko tekmo za stranko na novembrskih kongresnih volitvah.

Demokratski politiki bo nasproti stala kategorična zavrnitev republikancev, ki s tem zakonom ne želijo imeti ničesar. V zadnjem obdobju, potem ko so doživeli veliko zmago gospoda 41, Scotta Browna, v bitki za senatorski stol večnega zagovornika zdravstvenega varstva za vse, Edwarda Kennedyja, so republikanci postali bolj samozavestni. Njihov pristop je postal proaktiven, a kot številni drugi v obdobju iskanja ali pri »vrnitvi k bistvu pri strankah« (iskanja sodobnega Reagana, kar Sarah Palin nedvomno ni) sledijo politiki vehementnega nasprotovanja, pa naj bo na mizi karkoli. Kar je nekaj, česar odgovorni volivci ne bi smeli imeti za odgovorno politiko. A zakaj bi bili Američani kaj drugačni kot politične javnosti drugod po svetu, ki nasprotovanju-kar-tako večkrat ploska in ga nagrajuje z volilnimi glasovi. Obamov zakon je bleda senca predvolilnih obljub in bi potreboval alternativo, a je preprosto nima. Republikanci zgodbe o stroških ne bodo spustili iz rok. Tudi manj prepričani demokrati se bodo morali osredotočiti na dobre plati reforme.

November je v mislih kongresnikov, senatorjev, strank in predsednika. Zdravstvena reforma bo odmevala, terjala svoj davek. Morda na račun drugih tem, tudi zunanjepolitičnih, kjer bi si marsikdo želel večjega poudarka iz Washingtona. Razpletanje bližnjevzhodnega klobčiča, klimatske spremembe, Iran,… Zdi se, da se je z zmago v bitki za zdravstveno reformo vrnil Obama iz predvolilnega obdobja. Simbolni obračun z »naklonjenim« kongresom v prvem letu predsedovanja (pri čemer naklonjenost že dolgo ni bila tako otopela beseda) ponuja Obami dve poti. Po porazu na senatnih volitvah v Massachussetsu se je odločil za aktiven, ciljno usmerjen in oster nastop. Možnost je tudi skok nazaj v spravno politiko, z namenom premoščanja ustaljenih strankarskih delitev. Kateri od pristopov je v tradicionalni, strankarsko opredeljeni in ne vsebinski argumentaciji za doseganje rezultatov bolj primeren, je očitno.