O še eni prekinitvi ognja

O izraelsko-palestinskem sporu ali širše o izraelsko-arabskem sporu je po več kot štirih desetletjih težko zapisati kaj novega ali kaj takega, kar že drugi ne bi spisali. Iskanje rešitve na tem območju sicer resda poteka v sferah visoke politike, denimo v okviru, ki ga postavljata tudi Tony Blair in Angela Merkel, a po vsem tem času je že vrabčkom (na strehi) jasno, da je rešitev drugje. Tako v Izraelu, kot na palestinskih ozemljih, pa tudi širše, v Libanonu, Siriji, Iranu obstajajo skupine, ki v razmerah nejasnosti pridobivajo. Ta dobiček je v doseganju legitimnosti za izredna stanja. Pridobivajo tisti, ki vladajo. In če malce podrobneje pregledamo, kdo so tvorci zadnjih dveh desetletij izraelske, palestinske, libanonske, iranske politike, beremo ista imena. Na različnih položajih. Z izjemo pač tistih, ki jih ni več.

Elite na Bližnjem vzhodu se držijo na oblasti tudi zaradi razmer. Njihova moč je sorazmerna z močjo ideologije – torej z doseganjem ciljev, ne glede na to, kakšne so realne potrebe in kako utemeljena so sredstva. Njihova ideja se krepi v sozvočju z odporom, ki ga povzroča na drugi strani. S tem krepi tudi nasprotno idejo druge strani; nedvomno, gre za ideje, ki izhajajo iz skrajnih postavk, ki drugi ne dopuščajo pravice do obstoja ali bivanja. Te ideje so v osnovi šovinistične, izključujoče in predvsem populistične. S svojim delovanjem onemogočajo rast intelektualno naprednega srednjega sloja, saj ta predstavlja nevarnost za njen obstoj. Krepitev srednjega sloga lahko povzroči redefinicijo ureditve države, saj s krepitvijo položaja v družbi zahteva po krepitvi političnega soodločanja raste. Dostop do politike je v številni državah Bližnjega in Srednjega vzhoda omogočen le peščici najbolj kooperativnih in preverjenih na eni strani, kar na drugi strani, ob pomanjkanju možnosti za zmernost, kreira skrajno opozicijo.

Abbasov Fatah v tem času vztraja, da primer Jenina na Zahodnem bregu jasno kaže, da so njegove varnostne sile zmožne uveljavljati red in mir. A te slike ne bi bilo, če je gibanja, kot so Islamski džihad, Hamas in druga, ne bi hotele zrisati. Za prihodnost je ključen izbris ideološkega predznaka tako na sekularnih kot na religioznih straneh, kar še zdaleč ne velja le za Palestince. Nepripravljenost zdajšnje elite na soočenje z realnostjo, ki vključuje tudi spoznanje, da vojaški pristopi ne prinašajo rešitev, je očitno. Bližnji vzhod potrebuje družbeno renesanso, nekakšno »ideološko revolucijo«, tudi v pristopih Zahoda. Glede na strateško in energetsko veljavo področja ter pomena vpliva v njem, pa se zdi bolj verjetno nadaljevanje politike prekinitev ognja.