Torek, 29. 1. 2008, 13.23
8 let, 7 mesecev
O lobiranju
Ameriška zunanja ministrica Condoleezza Rice je pred dobrim tednom dni evropske države opozorila, da je odlaganje reševanja vprašanja prihodnjega statusa Kosova "nevarno". Tovrstna opozorila niso nova. V Washingtonu jih ponavljajo že več kot leto dni. V takšni ali drugačni obliki so del neprestanih konzultacij med diplomati z vseh možnih strani Atlantika. Vprašanje, ki si ga v Washingtonu zastavljajo je podobno vprašanju, ki si ga postavljajo tisti, ki skušajo na Washington oziroma na tamkajšnje tvorce političnih odločitev vplivati. Kako naj torej svoje mnenje prepričljivo p(r)odam, da bo postalo mnenje oziroma stališče drugega. Težko. Nedvomno.
S tem so se lani denimo soočali lobisti, ki so v ameriškem kongresu na vse kriplje skušali preprečiti resolucijo o genocidu otomanskega imperija nad Armenci. Tamkajšnja armenska skupnost je bila v zgodnejši fazi izrazito uspešna, nakar so v ospredje prišli drugi, nič kaj zgodovinski, temveč povsem politično realistični elementi, ki se merijo v številu zelencev in prijaznih sprejemov ameriških vojaških letal na letališčih v Turčiji. A primer seveda še ni končan, lobiranje se nadaljuje. Je pa to bržčas dovolj zgovoren prikaz delovanja spodbujevalcev politik na recimo temu mikro ravni. Na makro ravni se pač tovrstni lobistični pristopi kažejo prek diplomatskih konzultacij, s spodbujanjem prepoznavanja ustreznosti stališč akterjev. Prepričevalcev je toliko kot je interesov, prejemnik sporočila je v vsakem primeru zbombardiran s priporočili, stališči in idejami.
Kreiranje politik posamičnih držav na mednarodni ravni je iskanje poti, ki v veliki meri poskuša vsaj prepoznati interese drugih in stremi k zadovoljitvi lastnih interesov. Produkt, torej politike in njihovo izvrševanje, je v veliki meri prepuščen sposobnosti sprejemanja in zavračanja, v slogu ustvarjanja kompromisov. To, da so nekateri akterji izrazito uspešnejši pri prepričevanju je pač dejstvo. Boj lobijev lepo zarišejo besede predstavnika judovskega lobija AIPAC, s katerim sem imel možnost govoriti lani v Washingtonu. Namreč, ko je beseda nanesla na moč lobija pri kreiranju ameriških politik do izraelsko-arabskih sporov, je dotični dejal, da jih zagovorniki arabskih interesov pač sovražijo. In dodal, da ne zato, ker bi bili slabi, temveč, ker so tako dobri.
Ponedeljkovo srečanje zunanjih ministrov EU v Bruslju je dokaz, da je enotnost v zunanji politiki težko doseči. Ali Evropska unija ima skupno zunanjo in varnostno politiko je vprašanje, ki – kot nalašč – nima enotnega odgovora. Aktualni vprašanji Srbije in Kosova sta za neenotno sedemindvajseterico izrazito težki. Krmiljenje med interesi sedemindvajseterice in interesi lobistov, ki skušajo nanje vplivati, je zato zelo zanimiva preizkušnja tudi za slovensko predsedstvo EU. O tem pa ste v tem tednu že marsikaj prebrali.