Novi začetki

Ni mi čisto jasno, kaj se zgodi decembra, ampak vsi, tudi tisti, ki nad prazniki najbolj vihajo nos, iz neznanega razloga postanejo obupno družabni. Ni važno, če bi se radi grupirali samo zato, da bi lahko družno udrihali čez to lučk in daril polno obdobje, še vedno kar kipijo od družabnosti. Trgovine so polne, ulice so polne, lokali so polni, v restavracijah ob večerih komaj dobiš prosto mizo, tudi stojnice s kuhanim vinom so mrazu in zanič vinu navkljub precej oblegane. Družabna sedmina za staro leto. Še vedno mislim, da bi morali del te izjemne družabnosti preseliti na januar, ki se mi zdi najbolj depresiven mesec v letu, ampak okej. Januarja se menda bolj razmišlja o sklepih za novo leto in obrača nov list – na koledarju in v življenju. Novoletni sklepi se mi sicer še vedno zdijo ameriška pogruntavščina, a ljudje imamo pač zelo radi nove začetke, obletnice in izjemne dogodke, pa čeprav so zgolj provizorični. Tudi vsak ponedeljek je pravzaprav nov začetek, pa se ga le redko kdo veseli.

Kakorkoli že, konec leta je tudi čas za sestavljanje raznih pregledov iztekajočega se leta, tako dogodkov, ki so odmevali v medijih, kot osebne obračune. Bilanca stanja. Razburkano leto je bilo, ni kaj. Ob koncu leta si ponavadi kupim nov rokovnik in pregledam starega ter si iz njega prepišem kakšne pomembne datume, rojstne dneve in podobno. Ja, glede nekaterih stvari se še vedno se raje zanašam na dobri stari svinčnik in papir.

Včasih me ima, da bi stare rokovnike hranila, saj si zapisujem res vse pomembnejše dogodke in zmenke. Luštno je malo listati in se spominjati polj sončnic v Franciji, koncertov, od Depeche Mode v Zagrebu pa do Florence v Kinu Šiška, tistega fantastičnega zrezka v Ljutomeru, Peklenske pomaranče v SMG in trupel v Zagrebu, čofotanja po Benetkah, nabiranja rož ob polnoči, izgubljanja balerink v blatu, mlatenja foie gras sredi vinograda, prvega zaresnega fuzbalerskega navijanja v ženski režiji, prvega darovanja krvi, celo prvega spomladanskega sladoleda na sončku se spomnim, čeprav tudi tega v rokovnik nisem zapisala prav s temi besedami, ampak dobro vem, kdaj sem se dobila z navezo iz Otoka, in še bolje vem, kako lepo toplo je bilo. Dober dan je bil. Več dobrih dni je bilo.

Malo manj luštno se je spominjati raznih zdravstvenih nevšečnosti, mini in maksi dram, nekaj solza in razhodov, a tu so tudi zaznamki ob prvih zmenkih, par zabavnih nočnih eskapad - nekaj takšnih, ki bi jih raje pozabila in nekaj takšnih, ki bi jih z veseljem ponovila, a so kot vsi najboljši žuri seveda neponovljivi. Prav zato mi je popolnoma vseeno, kje bom preživela silvestrovo, saj me tista polnočna ura ne gane kaj preveč, pritisk, da se moraš oh in sploh blazno zabavati, pa je v kvečjemu recept za razočaranje. Najboljše zabave so vedno nenačrtovane in silvestrovo je pravo nasprotje spontanosti. Edina nenačrtovana stvar na silvestrovo so petarde, ki te lahko prestrašijo kadarkoli in kjerkoli. Ne, hvala.

Dobro leto je bilo. In malo tudi grenko, a nič hudega. Saj veste, sonce vedno cenimo toliko bolj, če posije po dežju. Ne dvomim, da tudi v prihodnjem letu sledi še več dobrih koncertov, dobrih zrezkov ob kozarcu prav tako dobrega vina, nočnih poljubov, stiskanj pod dežnikom, sanjarjenj sredi belega dneva in lovljenja toplote pod kovtrom. Male stvari, nanizane ena za drugo. Mogoče mi kdaj uspe ustvariti lepo ogrlico. Mogoče že naslednje leto.