Nova vlada za svež denar

Iskanje načina za rešitev Grčije se sprevrača v skoraj že pravo farso. Kako drugače razumeti včerajšnji prijazen poziv ameriškega finančnega ministra Geithnerja, ki je evropske voditelje pred vrhom EU konec tedna opozoril na pomen enotnosti oziroma enotnih stališč glede strategije za reševanje krize. V zadnjem obdobju smo lahko prebrali, slišali in videli toliko različnih pozivov, želja in prepričanj, da še zelo dobro podučeni le stežka poiščejo stične točke raznolikih pogledov. A dejstvo je, da nas vse skupaj reševanje Grčije kar precej stane. Tako ali drugače. Gre za vprašanje solidarnosti, pri čemer solidarnostne note v EU počasi zvenijo kot pokvarjena plošča, ki bi jo nemara veljalo zamenjati z zgoščenko. V tej luči ne bi škodilo malo več ameriške miselnosti; pa ne mislim glede prostodušnega odpiranja vrat kapitalu in korporacijam, temveč v smislu: opravimo že s tem.

Trenutno so jasna sporočila tako redka kot zrak na Mount Everestu. Finančni trgi si želijo malce več stabilnosti, čeprav jim je v osnovi predvsem pomembno to, kdaj in koliko utegnejo zaslužiti. A spoštovani voditelji Evropske unije ne zmorejo niti jasnih sporočil javnosti, ki vse manj razume logiko reševalnih paketov. Ti v morda že prihodnji mesec nesolventno Grčijo namenjajo davkoplačevalski denar brez trdnih podlag za to, da bo država ta denar lahko vrnila. Po letu dni, odkar so Atene prejele obljubo o 110-milijardni pomoči, se praktično nič ni spremenilo. Prav zato se zdaj pogovarjamo o dodatni, morebiti še krepkejši pomoči v višini 120 milijard evrov.

A analitiki, finančniki in še kdo si le stežka predstavljajo, kako bo grško gospodarstvo sploh ustvarilo toliko, kolikor se optimistično pričakuje. Poleg tega je malo verjetno, da bi Grčija s privatizacijo dejansko dosegla želeno višino sredstev. Dejstvo je, da tisti, ki se mu mudi, prodaja pod ceno. In to kupci vemo. Varčevanje? Zgolj z varčevanjem je težko ustvarjati, kar so včeraj v Luksemburgu jasno sporočili tudi evropski sindikati, ki želijo, da tisti, ki so ustvarili krizo, zanjo tudi plačajo.

A v EU alternative ne vidijo. Predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso je včeraj poudaril, da ni nobene alternative varčevalnim ukrepom. "Razumemo, kako težko je. Če bi obstajala lažja pot iz krize, bi šli po njej. A ne obstaja." Prav zato naj bi bili ti ukrepi pogoj za pomoč in očitno razlog za upanje, da se bo posojeni denar vrnil. Ponuja se sicer vprašanje restrukturiranja dolga, morebiti celo odpisa dela grškega dolga. A kakor gre razumeti tudi ministra Križaniča je denarja za Grčijo z na novo potrjeno vlado z istimi težavami v obstoječih začasnih mehanizmih za zagotavljanje stabilnost evra "več kot dovolj". Vendar pa mora biti ta denar po njegovih besedah "varen – ne more končati z nekim odpisom". Se pravi, da bankrot Grčije še vedno ne pride v poštev. Ne glede na to, da druge možnosti še zdaleč ne delujejo preveč prepričljivo.

Vprašanje je tudi, ali bi/bodo države EU sprostile denar iz petega obroka zdajšnje pomoči Grčiji ne glede na to, ali Atene sprejmejo dodatne varčevalne in reformne ukrepe ali ne. Če tega ne storijo, potem Grčija preprosto rečeno bankrotira, saj ne zmore odplačati v juliju zapadlih obveznosti. To pa menda ne pride v poštev.