Nova Kočevska Reka

Zanimivo bo videti, kako resno in dosledno bo stranka Zares vztrajala pri zahtevi, da se enote Slovenske vojske umaknejo iz okupiranega Afganistana, kjer ameriške oziroma Natove sile nimajo nobenih možnosti več. Medtem ko posamezne države predvsem zaradi pritiska nasprotnikov vojne umikajo vojaške enote, pa Slovenija oziroma slovenska vlada vztraja pri sodelovanju. Drugače si ni mogoče razlagati poskusov vrha vojske, da bi se izognil parlamentarnemu odločanju o naši prisotnosti v okupirani državi. Še več, vojska uri helikopterske enote za bojno delovanje in zganja propagando o vojakih, ki komaj čakajo, da s patriami v Afganistanu pokažejo, kdo je pravi gospodar. Nekateri "poznavalci" trdijo, da je vztrajanje oblastne elite pri slovenskem vojaškem sodelovanju v afganistanskem žarišču usodno pogojeno z ameriško podporo Sloveniji pri ozemeljskem sporu s Hrvaško. Zato naj bi se Sloveniji "splačalo" še naprej sodelovati. Cinično gledano bi bil tak argument celo smiseln: slovenski vojaki v Afganistanu ščitijo rit ameriškim okupatorjem do bridkega konca, država pa v doglednem času z nesebično podporo ameriške velesile za zeleno mizo osvoji Piranski zaliv in tisti hektar spornega ozemlja ob Dragonji. Tak "deal" podpišejo vsi domoljubi, od Podobnika do mariborskih Hervardov, Janše, Jelinčiča in seveda – zakaj pa ne – tudi Pahor.

Pretekli teden so v Knežaku, Prestranku in Pivki javno obravnavali osnutek državnega prostorskega načrta, ki ga je pripravilo obrambno ministrstvo in po katerem naj bi posodobili osrednje vadišče Slovenske vojske. Bolj ali manj vsak državljan ve, da imamo vojaško vadišče na Počku in strelišče na Boču. Vojska hoče v imenu posodobitve in zaveze Natu ti območji, ki skupaj zavzemata dva tisoč hektarjev, povečati za več kot sedemkrat: po novem naj bi varovano vojaško območje obsegalo kar 150 kvadratnih kilometrov, na njem pa naj bi zgradili vse potrebno za treniranje "izključno obrambnih dejavnosti": v to infrastrukturo naj bi na primer spadali tudi maketno naselje za vadbo boja v naselju, vzletišča za helikopterje in brezpilotna letala in umetno jezero za usposabljanje za gibanje vozil v vodi. Vojska trdi, da je območje, ki ga namerava zapreti in elektronsko nadzorovati, vojaško že iz obdobja JLA in da je tako ali drugače njeno. Lepšega pomenskega loka od jugoarmije do natovske mašinerije si ni mogla izmisliti.

Prebivalci krajev, kjer vojska načrtuje novo zaprto območje, seveda ne morejo biti navdušeni nad perspektivo, da jim bodo nad glavami vse življenje pokale granate, ki bodo iz havbic na Boču letele proti tarčam na Počku. Zato so se na vseh treh javnih obravnavah – ministrstvo jih je, značilno, pripravilo v zadnjem trenutku, da bi čim bolj otežilo vpliv in sodelovanje državljanov – ostro spopadli z visokimi obrambnimi uradniki. Ti se pri argumentiranju niso ustavili niti pred vzvišenim podcenjevanjem krajanov, ne pred golimi lažmi. Ljudem so dali vedeti, da je novo zaprto vojaško območje tako rekoč že izvršeno dejstvo. V zahvalo so dobili ogorčene pripombe domačinov, da se Slovenska vojska obnaša kot okupator in da bo zadeva šla do ustavnega sodišča in sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

Spomnite se, kako medlo se je Slovenska vojska odzvala s pomočjo ob jesenskih poplavah: že takrat je ustvarila porazen vtis, da obstaja le še zaradi zaščite kapitalskih interesov in tlačenja nedolžnih civilistov – daleč od naših oči. Če so zaveze nekemu Natu pomembnejše od služenja svoji državi in narodu, Slovenska vojska res ni nič več kot agresor v lastni domovini.