"Nimam časa"

Za nekdaj zelo zvesto konzumerko filmov me vedno znova preseneti, da je zadnje čase že en ogledan film na teden pravi uspeh. Pri knjigah se ta interval še podaljša, kar sploh ni dobra statistika. V luči revij in časopisov pridejo na vrsto redkeje, enako velja za celovečerce v boju s serijami. V svetu hitre hrane in hitre mode je neprekinjen ogled celega filma že skoraj uspeh. Zadeva mora ohraniti tvojo pozornost za celi dve uri, kar je ob distrakcijah, kakršne so računalnik, telefon in še marsikaj, kar podvig. Menda zaradi nenehnih motenj med delom naša pozornost sploh ni več to, kar je včasih bila; čedalje težje je obdržati zanimanje in čedalje težje se je resnično zavzeti.

Internet je majhna past, ki zvabi v razne opravke in brkljanja, povrh vsega pa dela nikoli ne zmanjka. Ne, računalnik res ni pravi medij za gledanje filmskih in televizijskih zadevščin, vsaj zame ne. Vse njegove preostale funkcije preveč vabijo. Film sem si brez prekinitve verjetno nazadnje ogledala v kinu, pa tudi od obiska kinodvorane je minilo že kar nekaj časa, ker, hja, "ni časa".

Pomanjkanje časa je menda sindrom novodobnega človeka, kar je smešno glede na to, da nenehno izumljamo nove in nove stvari, ki naj bi nam lajšale življenje. Na počitnice ne potujemo več s sončnikom in brisačami, ampak s posebnim kovčkom za vse napravice in polnilnike zanje. V redu, nimam težav s tem, tako ali tako bi me večina ljudi uvrstila v kategorijo odvisnikov od interneta. Sprejmem in v tem niti ne vidim težav. Odvisna sem tudi od jutranjega časopisa, pa mi tega nihče ne očita. Zame je splet tisto, kar je za druge kava – ko ga zmanjka, postanem živčna. In čas postane čudežno raztegnjen.

Kakorkoli že, časa je vse manj, filmi pa so vse daljši in o njih moramo vedeti vse, saj vendar živimo v dobi presežka informacij, ki so vedno dostopne, samo najti jih je treba. Nič čudnega, da neinformiranosti ne odpuščamo več, možnosti so enake za vse, ločevanje zrnja od plevela v tem preobilju informacij pa je težak šport, ki se mu resno posveti le malokdo. Ker "ni časa"?

Čas je relativen, zavedanje o tem imamo verjetno vgravirano v gene, tako kot nam je prirojena aroganca, da ljudem, ki se ukvarjajo z nam povsem nezanimivimi stvarmi, očitamo presežek časa. In le kaj bi lahko bila v dobi, obsedeni z maksimalnim izkoristkom in željo po tem, da bi nas nekdo potrepljal po rami in nam povedal, da smo pridni, hujša psovka kot to, da imamo "preveč časa"? Neekonomično gospodarjenje s časom ni dopustno, ne danes in ne tukaj.

Zato pišemo razne priročnike o tem, kako se bolje organizirati, pripravljamo tečaje hitrega branja in sestavljamo sezname o treh korakih do popolnega česarkoli že. Kdor nima svojega časa zapolnjenega do potankosti in sedi v prazni sobi ter gleda v zrak, je čudak, ki trati čas. A v tem hitrem svetu je največji luksuz ravno to, da znaš preživeti nekaj časa brez kakršnegakoli dela ali razmišljanja o njem, pa tudi brez krivde, ker ura tiktaka, ti pa ne počneš ničesar, niti načrtov ne kuješ. Nimam časa za to, da ne bi imela časa.