Ni še prepozno

Zaradi svoje pomembnosti – tako z okoljskega in socialnega kot tudi ekonomskega vidika – si projekt zasluži posebno pozornost investitorja, pa tudi drugih. Ker ne gre za zasebni, temveč za "javni" projekt, bi morala o tehnoloških rešitvah, o okoljski in tudi o ekonomski sprejemljivosti odločati država kot lastnik. A žal ni tako: država kot lastnik in vlada kot nosilka lastniških upravičenj do družbe HSE je pri projektu izgradnje bloka 6 TEŠ prisotna le v funkciji izvrševalke odločitev, ki so se sprejemale v interesnem krogu ljudi, ki v tem projektu vidijo zlasti enkratno priložnost zase in zagotovilo njihovim potomcem za lagodno življenje. Ali je projekt okoljsko in ekonomsko sprejemljiv, je zanje postransko vprašanje, saj vsa tveganja prevzema država in z njo državljani.

Odločitev je bila sprejeta brez strokovnih podlag in variantnih rešitev, ki bi odločevalcem omogočale izbor najoptimalnejše rešitve ob upoštevanju okoljske, tehnološke in ekonomske dimenzije projekta. Še več, projekt se je začel izvajati, še preden je bila znana končna vrednost investicije in zanjo zagotovljeni viri financiranja. Poleg tega obstojijo tudi utemeljeni sumi prekoračitve pooblastil vodstva TEŠ pri izvedbi posameznih dejanj v zvezi s projektom.

Investicijska vrednost projekta se je od prvotno načrtovane bistveno povečala in trenutno znaša že več kot 1,3 milijarde evrov. Drastično povečanje vrednosti investicije je posledica podpisa pogodbe z dobaviteljem glavne tehnološke opreme, podjetjem Alstom. Poslovodstvo in nadzorni svet TEŠ nekaterih ključnih elementov pogodbe s podjetjem Alstom pred odobritvijo investicije nista dovolj temeljito preučila in kritično ovrednotila. Ker TEŠ ni bil v stanju ali pa ni želel konkretno ovrednotiti tveganja, ki ga prinaša v pogodbi določen eskalacijski mehanizem, je sprejel dodatne stroške, ki po našem vedenju še danes niso konkretno ovrednoteni in predstavljajo visoko tveganje za bistveno povečanje vrednosti projekta.

Izpostavili smo logično vprašanje, ali naj vlada kljub tako visoki stopnji tveganja, da bo projekt nosil izgubo ali pa jo pokrival z višjimi cenami elektrike, prevzame še dodatno tveganje in odobri poroštva za kredite. Država tega tveganja ne sme prevzeti, še zlasti ker investitor z novim investicijskim programom ni dokazal, da bo investicija ekonomsko sprejemljiva (kar je sicer od njega zahtevala vlada na predlog gospodarskega ministrstva). Investitor sklepov vlade ni upošteval; pri izračunu ekonomske uspešnosti projekta je namreč upošteval 7-odstotno diskontno stopnjo (namesto 9-odstotne), poleg tega je zelo vprašljiva tudi ocena vseh stroškov investicije oziroma vhodnih podatkov za pripravo investicijskega programa. Poslanska skupina Zares zato ne bo podprla državnega poroštva za 440 milijonov posojila pri Evropski investicijski banki za projekt TEŠ 6.

Vlada bi morala dosledno vztrajati pri sklepih, ki jih je sprejela, in zahtevati, da investitor zagotovi ekonomsko sprejemljiv projekt. Možnosti za to ima, seveda če neha kloniti pod pritiski različnih lobijev in se odpove priklanjanju skupinam, ki si želijo lagodnega življenja na račun državljanov. In če bodo organi pregona opravili svoje delo, bomo kmalu izvedeli tudi, komu v tej državi ne gre več zaupati.