New age sranje

Odkar pomnim, gojim prav poseben odpor do vseh stvari, ki bi jih lahko opisali kot new age. Pod ta pojem zmečem vse knjige za samopomoč, preveč poduhovljene vadbe, odpiranje čaker, novodobno čarovništvo s posipanjem soli po stanovanju, numerologijo, ki nas prepriča v spreminjanje lastnega imena, meditacijo na sto in en način, objemanja dreves, tantrični seks in stanje na eni nogi za dosego ne vem kakšne višje zavesti. Priznam, to zadnje sem si izmislila, pripisujem pa mu približno enak pomen kot izumljanju vseh ostalih kvazi višjih filozofij in trženju teh. Je sploh treba posebej omeniti, da bi vsak bioenergetik (ali pač vsak za kanček bolj poduhovljen človek) ekspresno obupal nad mano? Saj ne dvomim, da vse te reči ljudem dejansko pomagajo, a skoraj prepričana sem, da jim moraš vsaj do neke mere verjeti in se jim pustiti prepričati. Jaz že a priori ne verjamem, zato nima smisla. Zgodbe o uspehu poznamo vsi, tudi nekoč moj dobri prijatelj je verjel in to se mu je obrestovalo. V otroštvu je bil namreč alergičen na čebelji pik in to zelo, s seboj je vedno nosil tablete za nujni primer. Nekaj let terapije z bioenergijo in en čebelji pik kasneje je to premagal brez tablet. Pravzaprav se mu sploh nič takega ni zgodilo. Ozdravljen. (Sedaj se mi je v glavi nehote narisala slika ameriških histeričnih cerkvenih dogodkov, kjer kot po tekočem pripravljajo hrome ljudi do hoje, hm.)

Dopuščam torej možnost, da nekaterim ljudem nekateri postopki, ki jih mečem v vrečo new age sranja, dejansko pomagajo. Nenazadnje človeku tako ali tako pomaga vse, v kar resnično verjame in vsi vemo, da je življenje z neko filozofijo, oziroma bolje rečeno s trdnim prepričanjem v nekaj, lažje. Na tem bazirajo vse vere, kaj ne? In vem, tudi moje življenje bi bilo veliko bolj preprosto, če bi mi le presadili ta moj "napačni" odnos do sveta in mi vgradili malo več sposobnosti za nanašanje vseh teh novodobnih obližev za dušo. Čeber sladoleda trenutno povsem dostojno zapolnjuje luknjo v moji notranjosti, ko me bo srečala pamet, pa bom izpolnitev našla v obsesivnem prebiranju priročnikov za osebno rast in sestavljanju mandal iz oreškov, tisti kozarec vina pa nadomestila s kakšno svetlobno terapijo ali s poglobljenim pogovorom z notranjim otrokom. Ampak dvomim.

Moji načini meditacije (če že moramo temu reči tako) se odvijajo na meni lastne načine. Ob zvoku urnega udarjanja prstov ob tipke, ki drsijo tako hitro ter avtomatizirano prek malih kvadratkov in sestavljajo besede, stavke, sestavke. Moja meditacija je vožnja z avtobusom in opazovanje okolice, kadar mi tega seveda ne preprečijo nadležne reklamne nalepke prek oken. Ob deževnih dneh se zdi, da ima tudi Ljubljana svojo lastno podzemno železnico, saj si med premikanjem ujet v mreži neonk in obrazov. A new age različico avtobusne izkušnje bi verjetno morala opisati s tem, da "v nenehnem premikanju tega sveta iščem mir in čutim povezanost s sopotniki, kar me izpolnjuje v zavedanju višje duhovne celote s svetom". Ali nekaj takega. No, jaz se samo rada utapljam v opazovanju mimobežne okolice in se počutim fino.

Podobno kot pri hoji. Urna hoja po mestnih ulicah, ko ujameš prav poseben tempo in prav posebno veščino izogibanja mimoidočim, je lahko neverjetno izpolnjujoča. Ko se ti zdi, da bi lahko takole hodil tudi do konca sveta. Gledanje okoli sebe je prav tako neverjetno poživljajoče. Kdaj ste nazadnje opazili vse detajle kakšne starejše stavbe ali bili očarani nad oblakom? Zaljubljenost v nebo je vse, kar premorem od te njuejdževske usmeritve. Pa naj še kdo reče, da se nisem potrudila … Ne morem pomagati, ta alergija na nenehno iskanje globljega in višjega mora biti gensko pogojena. Prisežem, da sem se trudila, v najstniških letih sem imela več čudovitih priložnosti za razvoj v povsem iskreno hipijevsko pozo, pa kar ni šlo.

Zanimivo, v bistvu sem precej labilen človek, pogosto imam kar bujno domišljijo in verjemite mi, da se me lahko prepriča v marsikatero bedarijo, ampak zavijanje z očmi vsakič, ko mi kdo omeni Skrivnost ali novodobni šamanizem, je avtomatsko in ga praktično ne morem nadzorovati. Sploh si ne morete predstavljati, kako mi je oseba, ki sem jo cenila, strla srce, ko je na Facebooku "lajkala" Paola Coelha, vse navdušenje me je v trenutku minilo. Vem, polna sem predsodkov ter nadvse malenkostna in tega sploh ne skrivam. Predsodke imam tudi do vseh filmov, ki jih opišejo kot meditativne, saj to pomeni nekaj grozno razvlečenega in posnetega po tristranskem scenariju (po možnosti v Aziji ali Južni Ameriki), pa tudi pri glasbi si res ne želim prebrati takšnega opisa, saj to v najboljšem primeru pomeni zvočno kuliso za vožnjo z dvigalom.

A brez skrbi, moj neomajni cinizem in skepticizem do vseh new age zadev sploh ne ovirata mojih prijateljstev z "verniki". Veliko jih je sicer v nasprotju s svojimi domnevnimi prepričanji precej nestrpnih do nestrpnežev, kakršen sem jaz, sama pa po drugi strani z leti postajam vse manj razborita in mi je precej vseeno, s čim se ukvarjajo drugi ljudje (razen, če me budijo ob božjastno zgodnjih urah zato, da bi izvajali kakšen soncu namenjen ritual za boljše življenje, večjo plodnost ali manj kocin na telesu, karkoli). Zato brez zamere, dragi njuejdževsko usmerjeni osebki, saj vas imam rada. Vi izvajajte meditativni ples, jaz bom vmes visela na šanku, in nihče ne bo nikogar prepričeval o pametnejših izbirah. Okej? Okej. Mir z vami in vse to.