Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Torek,
19. 7. 2011,
7.09

Osveženo pred

10 years, 10 months

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 19. 7. 2011, 7.09

10 years, 10 months

Nedokončana egiptovska revolucija

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
V Egiptu se revolucija nadaljuje z drugim tednom vnovičnih protestov na Tahrirju in drugih večjih mestih.

V petih mesecih po padcu Mubaraka je začasna oblast pod vodstvom vrhovnega sveta oboroženih sil (SCAF) pokazala, da kakšne bistvene spremembe niso na njenem dnevnem redu. Protestniki so v dobrem tednu sicer dosegli kar nekaj uspehov – odstopil je Yehia el-Gamal, namestnik premierja Essama Sharafa; odpustili so okoli 700 višjih častnikov, ki naj bi bili povezani s poskusi brutalnega zatrtja protestov proti Mubarakovem režimu, v katerih je bilo ubitih skoraj 900 protestnikov; volitve, ki bi morale biti septembra, so prestavljene za mesec ali dva; premier bo povsem prevetril vlado –, vendar po splošnem prepričanju premalo in s preveč lepotnimi napakami (npr. večina odpuščenih častnikov je bila tako in tako tik pred upokojitvijo).

Ostareli generali so najprej mislili, da bodo s kombinacijo groženj in sile protestnike prestrašili, a so s tem v resnici samo še bolj utrdili voljo do sprememb, tako da se je zdaj strah naselil v njihove lastne vrste.

Nobene skrivnosti ni, da vojaški vrh v državi predstavlja kontrarevolucionarno instanco. Če je namreč revolucijo mogoče opredeliti kot diskontinuiteto s prejšnjim režimom oziroma kot dekodifikacijo obstoječih oblastnih razmerij, gre vojaškemu vrhu za njegovo kontinuiteto oziroma njihovo rekodifikacijo.

Vojaški vrh želi v bistvu dvoje: na eni strani na institucionalni ravni ohraniti svoj privilegirani status, na drugi strani zadržati svojo ekonomsko moč. Vedeti je treba, da je v trenutnem sistemu vojska eden od ključnih gospodarskih dejavnikov v državi. Da bi vojaški vrh te cilje dosegel, mora zaščititi poslovne elite tako na področju javnega kot tudi zasebnega sektorja, obenem pa skleniti pakt z bodočimi političnimi elitami, kolikor seveda ne bo sposoben ohraniti starih. Zadnji dogodki kažejo, da je za dosego svojih ciljev pripravljen žrtvovati marsikoga, med drugim tudi nekdanjega predsednika in lep del nekdanjih elit.

Kot je mogoče razbrati iz nekaterih naključnih izjav v različnih medijih, med protestniki prevladuje prepričanje, da vojska najbolj dojemljive sogovornike vidi v bolj islamistično orientiranih strankah. Pri tem gre morda zgolj za predsodke, morda imajo celo prav, ampak v vsakem primeru se v zakulisju odvija tudi boj za sekularno državo.

Mnogo protestnikov se denimo zavzema za uzakonitev pravice do civilne poroke. Po zdajšnji zakonodaji to področje spada povsem pod domeno religije. Konkretni primer: muslimanke se ne morejo poročiti s kristjani, če se ti prej ne spreobrnejo v islam; pripadniki koptske cerkve se lahko ločijo le v izjemnih primerih, zato se mnogi spreobrnejo v islam zgolj zato, da dosežejo uradno ločitev. Civilne poroke so sicer trenutno omejene na tujce. Mimogrede: del te problematike je povezan tudi z majskimi izbruhi nasilja med koptskimi kristjani in muslimani.

Protestniki se zdaj z začasno vlado igrajo znano igro, ko naslavljajo nanjo vedno nove in nove zahteve. Zdi se, da jih nobeno popuščanje več ne zadovolji. Očitno so pri svojih nasprotnikih zaznali strah in nemoč, kar jim seveda vliva dodatno samozavest. Mnogi so začeli celo izpodbijati legitimnost vojske in vrhovnega poveljnika Tantavija.

Poti nazaj ni več. Družbeni konflikt očitno prehaja v sklepno fazo, v kateri bo moral privzeti politično obliko. In revolucija pomeni predvsem to temeljno spremembo v razumevanju: če je prejšnji režim boj za oblast razumel kot konkretni boj z orožjem in represijo, prihaja zdaj čas za politiko, ki ga po Machiavellijevih besedah bistveno opredeljuje to, da boj z orožjem zamenja boj z zakoni. Z drugimi besedami: orožje in represija se počasi umikata, na njuno mesto prihajajo diskurzivna sredstva. Ravno na tem področju pa je vojska zelo šibka.

Ne spreglejte