Nato 3.0

Protiraketni ščit znova razdvaja in obenem združuje. Ruski predsednik tako obljublja, da se bo prihodnji mesec udeležil vrha Nata v Lizboni ne glede na to, da očitno še ni dobil dovolj natančnih podatkov o ščitu. Glede na to, da razprava poteka vzporedno z razpravo o prihodnjem strateškem konceptu zavezništva, bo očitno prihodnji Nato (generalni sekretar Rasmussen ga je pred dnevi označil za Nato 3.0) v političnem pogledu smiselna nadgradnja starega, protisovjetskega zavezništva. A po drugi strani številne podrobnosti ostajajo povsem nelogične. Že pred časom je ruski veleposlanik pri zavezništvu Rogozin potarnal, da Rusija ne dobi želenih tehničnih podrobnosti načrta.

Nekaj časa je usoda ščita, ki so ga ZDA sprva želele postaviti na Češkem in Poljskem, visela v zraku pod velikim vprašajem finančne vzdržnosti krepko prizadetega ameriškega gospodarstva. Tisti ščit sicer ne bi nudil zavetja celotnemu ozemlju članic Nata, kar je porodilo idejo o združitvi dinamičnega koncepta (radarja in prestreznih raket) s kolektivno obrambo. Francosko nestrinjanje in nezaupljivost do ščita izhajata iz temeljnega nestrinjanja z namero ameriškega predsednika o ustvarjanju sveta brez jedrskega orožja, ki mu (morda celo večinsko) sledi kar nekaj držav EU. Francija tovrstnega stališča ne deli, saj v Parizu dajejo poudarek predvsem na ohranjanje možnosti jedrskega odvračanja.

Pristopu, ki je v zadnjih desetletjih, po jasnih predstavah iz Hirošime in Nagasakija, "deloval". Ne glede na to, ali je razlog za to spomin ali nemara logika političnega in v primeru jedrskega spopada tudi siceršnjega preživetja. Tudi včeraj je bil predsednik Sarkozy zelo jasen, ko je dejal, da se Francija jedrski oborožitvi ne namerava odpovedati. Druge države so glede tovrstnih stališč bistveno manj jasne, številni državni pa tudi nedržavni akterji pa tovrstno orožje razumejo kot sredstvo za dosego (tudi z izsiljevanjem ali zaostrovanjem retorike) svojih političnih ali ideoloških ciljev.

Razprava v zvezi Nato o reformi obrambnega sistema še išče svojo pravo smer med evropskim poudarjanjem kolektivne obrambe in obrambe ozemlja ter ameriškim poudarkom, ki je za razliko od Obamovega predhodnika multilateralen, a v svojem bistvu zelo podoben dinamičnim varnostnim pristopom. Torej, da naj Nato ohranja možnost posredovanj v tretjih državah (pozitivna slika iz Afganistana bi bila v tem smislu za ameriško prepričljivost zelo dobrodošla). Zanimivo je, da se v obdobju "novih groženj", denimo terorizma ali kiber napadov, toliko prostora še naprej namenja orožjem in konceptom, ki načeloma naj ne bi bili v ospredju. A očitno so. In v tem smislu je globalna ureditev, morda bolje rečeno razumevanje globalne varnostne ureditve, še naprej postavljeno v okvire ohranjanja ravnotežja.

Ruski predsednik Medvedjev je včeraj dejal, da ga protiraketni ščit skrbi. Že pred leti mi je nek ameriški analitik malce razočarano dejal, da bi si ameriška stran – takrat z radarji in prestreznimi raketami – lahko vzela malce več časa in jasno predstavila načrt. Konec koncev, če bi si pri tem projektu res želela sodelovanja Rusije, to ne bi smel biti prevelik zalogaj.