Narod možganskih kirurgov

Preprosto ne verjamem, da nam v Sloveniji primanjkuje zdravnikov. To res ni mogoče, saj sem vendar nenehno obkrožena z njimi. Z mano sedijo v kinu, skupaj obiskujemo gledališče, prežijo izza vsakega drugega volana, začuda jih srečam tudi v čakalnicah, na koncertih pa jih je celo več kot na katerikoli konvenciji. In vedno v pripravljenosti, da se takoj odzovejo na klic in rešujejo življenja. Ljudje, ki bi raje tvegali in potencialno zmotili predstavo, kot izklopili svoj mobitel, pač morajo biti izjemno pomembni. Jaz bi se sicer s sedežem vred ugreznila v tla od sramu, če bi mi sredi gledališča zazvonil telefon, pravi možganski kirurg pa ve, da je pomembnejši in se na klic tudi javi. Da pove, da trenutno ne more govoriti, seveda, ker izključen mobitel tega pač ne bi sporočil tako slikovito.

Verjetno tudi igralci razumejo, da so v družbi pomembnežev, in se zato pretvarjajo, da niso ničesar slišali, ko iz občinstva prihajajo ne le običajno pokašljevanje, ampak tudi razne melodije in piski. Zvočni spekter spoštovanja do igralcev. Ste si morda ogledali odlično predstavo Peklenska pomaranča v režiji Matjaža Pograjca? Rada bi videla junaka, ki bi mu telefon zazvonil vpričo z bejzbolskim kijem opremljenega Primoža Bezjaka v rožnatem tutuju.

Razumem, mobitel je postal nepogrešljiv osebni predmet, in če bi izbirali, bi doma raje pustili bančne kartice kot pa telefon, saj lahko navsezadnje z njim tudi plačujemo, bančne kartice pa ne moremo obveščati o vsakem našem premiku. Če nihče ne ve, kje smo, potem nas ni. Če ne moremo ob vsakem trenutku doseči katerekoli informacije, ki si jo zaželimo, potem smo neobveščeni. In če smo neobstoječi in neobveščeni, kdo potem sploh smo, kaj nam sploh še preostane? Panika. Sodobna kriza identitete.

Pravzaprav sem hvaležna, da sem še doživela koncertno razpoloženje pred splošno razširjenostjo mobitelov. Dandanes na koncertih pač ne prižigajo več vžigalnikov, ampak lahko kvečjemu svetijo z zaslončki mobitelov in fotoaparatov. Če ti uspe na oder videti brez svetlečih pregrad pred sabo, si pa tako ali tako srečnež (ali pa zelo visok).

Avtomobili z zgolj eno osebo so na mestnih ulicah stalnica, stalnica je tudi to, da se kljub temu vsak drugi osamljeni voznik huduje nad gnečo, tisti, ki nimajo časa za pritoževanje, pa so verjetno prilepljeni na svoj mobitel. Tisti redki, ki jih zaradi tega doleti kazen, so seveda zgolj na hitro ošvrknili zaslon in, joj, kako je svet nepravičen, ravno v tistem enem in edinem trenutku je mimo prišel policist. Jaz se včasih zmedem že samo, če med hojo več pozornosti posvečam mobitelu, medtem ko je drugim brez njega dolgčas med vožnjo, ampak saj razumem, jaz pač nisem možganski kirurg. To je očitno že po tem, da mobitel na raznih kulturnih prireditvah zvesto izklapljam in ga za nameček včasih celo pozabim vklopiti. Nezaslišano, res.

Pri meni je pač tako, da jaz uporabljam mobitel in ne on mene, in tega mu nikoli ne dovolim pozabiti. Nanj obsesivno gledam samo takrat, ko mi je izjemno dolgčas (in s tem nisem neolikana) ali čakam na kakšen klic. Takšen klic, zaradi katerega smo včasih dvigovali slušalko z vilic in preverjali, ali slišimo tu-tu in linija res dela. Seveda nas je pri tem včasih presenetil dvojček ali zasedenost linije zaradi interneta, ah, grozno nam je bilo. Zdelo se nam je, da nimamo nobene zasebnosti in manevrskega prostora, zdaj pa imamo vse to in … še manj.