Nakupovanje je hudič

Pred dnevi sem morala urediti nekaj stvari na različnih občinskih uradih, po dveh urah pa sem bila tako izmučena, da sem se skoraj sesedla za mizo v kavarni. (Lažem, v bistvu je bila miza v poceni kitajski restavraciji s hitro prehrano, ampak kavarna se sliši bolj fino.) Utrujena pravzaprav nisem bila samo zaradi vnaprej izgubljenega boja z vedno na pol nesramnimi javnimi uslužbenci, ki kar tekmujejo v tem, kdo bo laiku najbolj otežil birokratsko odisejado, ampak tudi zaradi vročine, vročine, vročine. Pa toliko bi lahko prihranili, če bi namesto na 25 kurili na 20. Med drugim. Zunaj je hladno, zima se bliža, jaz pa sem do prve napovedi snega okoli še vedno skakala v jakni. Kako v različnih trgovinah in uradih preživijo prišleki, ki so oblečeni še primerneje zunanjim razmeram, ne vem. Tudi težav s prekomernim potenjem nimam, pojavijo se izključno pozimi ob vstopanju v preveč ogrevane prostore. Oprostite, ampak zima ni letni čas, ko peči zakurimo do maksimuma, sami pa smo v kratkih rokavih (po možnosti ob vrelem radiatorju pod odprtim oknom). To ni okej. Ogrevani so avtobusi, ogrevane so trgovine, ogrevani so vsi uradi in še najbolj so ogrevani kakšni zdravstveni domovi in lekarne. Uslužbenci so v kratkih rokavih, stranke, kupci ali pač prišleki pa v jaknah, bundah in plaščih ter s tisto rdečico na obrazu, kot da bi ravno tekli (ali seveda stopili v savno).

Sama se v trgovinah vedno slačim in vedno negodujem. Preprosto ne razumem, zakaj morajo prodajalke okoli hoditi v kratkih rokavih, da lahko jaz nakupujem z bundo v rokah in si tako otežim celoten proces, ki že tako ali tako ni ravno piknik v parku. Ne razumem niti tega, zakaj nekatere trgovine z glasno glasbo posnemajo nočne klube, ampak okej. Ali ni cilj to, da se jaz kot kupec počutim dobro in zapravim čim več denarja? Tako pa le bežim iz trgovin. Stranka je žal prva le v tekmovanju v hitrostnem potenju (ali v hitrostnem bežanju iz pretoplega okolja). Dobra uporabniška izkušnja je podcenjena, čeprav bi bili na koncu bolj zadovoljni tako mi, ki odhajamo z vrečkami, kot tisti, ki na blagajni vlečejo kartice. Kaj ni to skupen cilj vseh? Srečno zaključen krog potrošništva. Zanj bi se morali zavzemati ponudniki, ne odjemalci.

Mimogrede, čeprav nakupovanje velja za neko žensko zabavo št. 1, v bistvu ne poznam nobene, ki bi prav z užitkom hodila po trgovinah. Vse večinoma nakupujemo po navdihu in po naključju, včasih tudi po potrebi, seveda, a nakupovanje po potrebi je najbolj nadležno od vseh – če točno veš, kaj potrebuješ oziroma hočeš, potem tega zagotovo ne boš našel. Murphy v sodelovanju z nezaloženostjo naših trgovin, vam na uslugo.

Še posebej me veselijo razne izjave, ko kakšna gospodična vehementno pripomni, da ona pa ni tipična ženska, saj ne uživa v nakupovanju. Resno, raje mi pokažite kakšno, ki v nakupovanju uživa - ta bi namreč dejansko bila netipična. In tudi mene zanima, v čem je njena skrivnost (in upam, da to niso le neomejena sredstva na bančnem računu).

Večina ljudi (ne le žensk) rada nakupuje pod določenimi pogoji, pri nekaterih so ti bolj ohlapni, pri drugih strogo določeni. Vedno strogo določena pa bi morala biti pravila obnašanja za prodajalce, navsezadnje je tudi dober dan pri vhodu in na svidenje pri izhodu včasih že redko doživetje. Imeti mir med nakupovanjem je eno, biti neviden pa drugo. Neumno se počutim, če nosim svoj denar nekam, kjer ga očitno ne potrebujejo, kaj morem.

Prijaznost je sicer vrlina, ki bi jo lahko obvladali oboji, tako kupci kot prodajalci. Prijatelj mi je zadnjič povedal, kako je prodajalko, ki ga je zelo dobro postregla, nagradil s čokoladno drobnarijo, majhno pozornostjo. Gospa je bila povsem osupla, menda se ji kaj takega še ni zgodilo v vseh letih v tem poslu. Hm. Nekako žalostno, kaj ni?

Menda je novo leto idealen datum za sprejemanje takšnih in drugačnih sklepov. Še dober mesec imate na voljo, ampak saj delovati lahko začnete tudi že zdaj, vam ne bo nihče zameril. Še najmanj vsi ljudje, za katere boste robove ustnic namesto za centimeter navzdol ukrivili za centimeter navzgor. Ne, poskusimo še enkrat: Še dober mesec imamo na voljo, ampak saj delovati lahko začnemo tudi že zdaj, nam ne bo nihče zameril. Še najmanj vsi ljudje, za katere bomo robove ustnic namesto za centimeter navzdol ukrivili za centimeter navzgor. Tako.