Na kredit bomo živeli!

Ne gori še rdeča luč, ampak razmere so kritične: letošnje leto bo zdravstvena blagajna sklenila z okoli 50 milijoni evrov primanjkljaja, čeprav odhajajoči minister za zdravje Dorijan Marušič tega ne verjame. Če se ne bomo lotili nujnih rezov na področju zdravstvenega sistema, se bodo razmere v zdravstvenem sistemu le poslabševale, opozarja prvi mož zdravstvene blagajne. Rezerve so na dlani: "Skupna naročila medicinskega materiala in zdravil, boljša organizacija dela, plačevanje osebja po učinku in ne uravnilovka in s tem tudi boljše upravljanje v zdravstvenih ustanovah pri nas. To je nujnost," zagotavlja Samo Fakin!

Je zdravstvena blagajna pred finančnim kolapsom?

No, da bi se zgodil popolni kolaps, seveda ne, ampak mi smo malo konservativni in radi opozarjamo vnaprej. Letos bo po naših izračunih zmanjkalo okoli dva odstotka potrebnega denarja. Če ne bomo storili nič (torej sprejeli ustreznih sistemskih ukrepov), pa bo ta odstotek že naslednje leto dvakrat večji, kar pomeni štiri odstotke. To pa pomeni, da potem za zdravstvo zmanjka denarja približno za pol meseca.

Kakšen bo ob koncu leta primanjkljaj? Govori se o 25 milijonih primanjkljaja, pa celo o 55 milijonih … Katera številka je prava in sploh realna?

Vse te številke so v igri, mi na zavodu si želimo, da bi bil minus čim manjši, ker to pomeni za nas čim manj težav. Večina težav se skriva v ozadju. Po mojem se ni treba bati, da ne bi bilo v zdravstvu plač decembra, vendar pa se bodo "umaknili" nekateri računi pri dobaviteljih … Skratka, živeli bomo na kredit pri dobaviteljih. To pa postopoma pomeni višje cene, višje obresti, večje stroške zdravstvenega sistema. Mi na zavodu bi se radi takšnemu spontanemu scenariju izognili, zato opozarjamo že toliko prej.

Že pred meseci se je vedelo, da nas na področju zdravstvenega varstva čaka črna slika, da bo denarja preprosto zmanjkalo …

Na to opozarjamo že približno tri leta. ZZZS uporablja stare zaloge, mi že tretje leto zapored poslujemo s tekočim minusom, na leto porabimo več, kot pač imamo na voljo. Zdaj je bilo tri leta časa za prilagoditev zdravstvenega sistema dejanskemu stanju, vendar se to ni zgodilo. Prej nasprotno! Število zaposlenih v zdravstvenem sektorju se je povečalo za okoli tisoč, kar pomeni približno 30 milijonov potrebnega dodatnega denarja, ki ga ni, nič ni bilo narejeno na področju reorganizacije zdravstvenega sistema … Trije ministri so neuspešno poskušali implementirati novo zdravstveno zakonodajo, skozi zakonodajo bi izboljšali sistem, organizacijo, stroške zdravil in tehničnih pripomočkov …

… tudi sistema financiranja v zdravstvu!

Jasno, stabilnost financiranja se zagotavlja skozi zakonodajo, pri kateri pa zavod, razen kot predlagatelj, nima vpliva.

Zakaj so se vsi zadnji ministri za zdravje opekli pri tem vprašanju?

Zaradi preprostega načela, ki ga poznamo vsi Slovenci – saj morda pa bo, mogoče pa le ni tako hudo, mogoče se bo pa našel mesija, ali neka politična opcija, ki bo ohranila naše življenje takšno, kot je, nedotaknjeno. Iz tega upanja torej in potem iz ekonomskih napovedi, da se obeta vnovičen zagon slovenskega gospodarstva. Kazalo je, da gre na bolje, zdaj pa imamo spet recesijo in gospodarsko krizo. Tako v družbi kot tudi v zdravstvu pa se izogibamo nekaterih sicer nujnih rezov. Pri zdravstveni blagajni me skrbi, da nimamo več rezerv. Naša normalna rezerva za normalno poslovanje, da nam ni treba najemati posojil, je okoli 40 milijonov evrov, zdaj pa imamo 40 milijonov tekoče izgube.

Zdravstvena blagajna se vsak mesec za potrebe zdravstvenega sistema na novo zadolži?

Ja in plačamo obresti. V letošnjem letu smo plačali že 800 tisoč evrov obresti, do konca leta bo še 150 tisoč evrov šlo samo za obresti …

Kaj bi bilo treba na kratek rok nujno narediti, da bi se razmere uredile in da nam kot uporabnikom zdravstvenih storitev ne bi krčili pravic?

Še so rezerve v produktivnosti znotraj slovenskih bolnišnic, v kolektivni pogodbi mrgoli anomalij, ki pomenijo na letni ravni kar nekaj milijonov evrov, vse to zaradi dejstva, ker še ni zmanjkalo denarja. Mi pa opozarjamo, da ga je že zmanjkalo!

Že gori rdeča, alarmna luč?

Ne, menim, da še ne, ker so v javnosti opozorila, da zavod in jaz osebno kot njegov direktor delam paniko …

Pa jo?

Jaz raje naredim paniko, preden pademo s ceste v prepad. Potem je že prepozno. Ko letimo v prepad, je žal že prepozno.

Kaj lahko bolniki, uporabniki zdravstvenih storitev pričakujemo v naslednjih mesecih? Denarja za ohranjanje tekoče likvidnosti ni, zagotavljati jo je treba s tekočim zadolževanjem … Se lahko podaljšajo čakalne dobe za nenujne primere, za nenujne operacije?

Ne, vsaj v roku enega leta mi tega še ne pričakujemo! Letos nam bo, kot že rečeno, zmanjkalo od odstotka in pol do dva odstotka potrebnega denarja (okoli 50 milijonov evrov). Potem ko se bo začela zdravstvena blagajna potapljati s 6 ali 7 odstotki primanjkljaja na letni ravni, pa se vse to lahko zgodi, če se ne bomo odločili, da je pač za zdravstvo treba nameniti več denarja. Da je določena bremena, ki so bila iz državnega proračuna prenesena na zdravstveno blagajno, preprosto treba vrniti na proračun. In na koncu, če se ne bomo odločili, da je treba zdravstvo bolje organizirati. To so tri smeri, v katere morajo iti ukrepi, ki jih zavod zelo podrobno predlaga, stvari je mogoče na bolje premakniti zelo hitro.

Neboleče?

Ne, to ne bo šlo! Je pa zagotovo res, da preden krčimo pravice bolnikov oziroma zavarovancev, je mogoče še marsikaj postoriti v zdravstvenem sistemu.

Je napovedana ukinitev dopolnilnega zavarovanja, kar predvideva zdravstvena reforma, korak v pravo smer, v smer stabilnejšega financiranja zdravstva?

Pri ukinitvi neke vrste zavarovanja morate zagotoviti dodaten vir, najpreprosteje je seveda povečati prispevno stopnjo. Partnerji na Ekonomsko-socialnem svetu so se v teh dneh zedinili, da ni nikakršnih možnosti za dvig prispevne stopnje, ker bi to le dodatno obremenilo naše gospodarstvo, nazadnje bi gospodarstvo potonilo … Gospodarstvo potrebuje razbremenitev, ne pa nove obremenitve. Vsi pač moramo pametno varčevati in zategovati pas, pa preprosto več delati! Meni se že tretjič ali četrtič dogaja, da je zdravstvena blagajna v rdečih številkah, to ni nič novega, s to razliko, da se tokrat ZZZS ne sme zadolžiti. Po mojem je tako tudi prav. Ne vidim virov, iz katerih bi vračali ta dolg …

Govorite, da so razmere v zdravstvu kritične, niso pa alarmantne. Vse več je zaposlenih v zdravstvu, na drugi strani nekateri trdijo, da je zdravnikov premalo. Vi takšnega mnenja ne delite …

Jaz menim, da bi bilo treba zdravnike in vse tiste, ki ključno vplivajo na organizacijo in stroške dela v zdravstvu, plačati po učinku in kakovosti dela. Brez uravnilovke. To je eden od prvih ukrepov, ki ga je treba potegniti, potem pa se bodo zaposleni razporedili glede na učinek in šele nato bomo lahko ugotavljali, ali je v zdravstvu zares premalo ljudi. Nekateri zasebniki, ki so igrali vidno vlogo v zdravstveni politiki v preteklih letih, trdijo, da zdaj, ko so zasebniki, več in bolje delajo. S koncesionarji, kar zadeva finančno poslovanje in naše zahteve, nimamo nobenih težav.

Če govoriva o racionalizaciji in iskanju notranjih rezerv, kot se radi izrazijo v gospodarstvu, potem je velika rezerva v nabavi zdravil in druge medicinske opreme. Zakaj javna naročila na tem področju niso poenotena za vse zdravstvene zavode, za vse bolnišnice, zakaj ta šibka točka javnih naročil v zdravstvu?

To je neposredna povezava dobavitelj–naročnik. Tukaj nimam v mislih direktorjev bolnišnic, ampak naročnike konkretnega medicinskega materiala ali konkretnega zdravila. Konkurenca v Sloveniji je dovolj velika, razen za zelo ozek spekter izdelkov, da bi skupno javno naročilo lahko naredili. Denarja je očitno še dovolj, da si lahko privoščimo, da vsaka bolnišnica zase lahko nabavlja potrebno medicinsko opremo in zdravila, namesto da bi naredili skupno javno naročilo. Celo več, vedeti namreč moramo, da lahko celo vsak oddelek za isto bolezen nabavlja različna zdravila oziroma različne pripomočke in materiale. Moja osebna izkušnja je, da ima lahko ena bolnišnica pri običajnem povoju, ki služi le za pričvrstitev neke sterilne gaze na kožo, pet, šest različnih dobaviteljev. Ker je pač pet oziroma šest oddelkov in vsak kupuje od drugega dobavitelja.

Se ne more te "popkovine" prerezati in poenotiti javnega naročanja?

Slabo upravljanje v zdravstvu – s tem se nihče ne ukvarja usmerjeno. V nekaterih "političnih" obdobjih so bili direktorji nezaželene osebe. Nekaj odvečnega, nekaj nebodigatreba. Upravljanja na srednji ravni, torej na ravni predstojnikov oddelkov z upravljavskim znanjem in veščinami, ni! Komunikacije med posameznimi bolnišničnimi oddelki ni, kaj šele, da bi na ravni same bolnišnice imeli preprosto knjigo standardnih medicinskih materialov, ki se kupujejo za tekoče leto in jih bolnišnica potrebuje. Potem bi lahko vse skupaj združili na ravni treh, štirih bolnišnic in z javnim naročilom potrebno kupili od najcenejšega ponudnika. Takih potreb še ni, ker se to še ne dogaja in je denarja očitno še vedno dovolj.

Kakšen bi bil po vaši oceni prihranek, če bi javna naročila lahko poenotili?

Poenotenje je mogoče narediti zelo preprosto in hitro na okoli polovici vsega potrebnega medicinskega materiala. Tukaj namreč velja "Paretovo načelo", da okoli osemdeset odstotkov stroškov povzroči dvajset odstotkov potrebnega materiala. Prihranek bi bil od deset do dvajset odstotkov, odvisno od materiala. Spomnimo se operacijskih miz, ki smo jih enkrat plačali po sto dvajset tisoč evrov, drugič po šestdeset tisoč, na koncu pa je bila ena petintrideset tisoč evrov. So dobaviteljski lobiji s politično "sprego" še vedno tako močni, da dosežejo svoje…

Moja izkušnja pri nabavah je naslednja. Treba je iti samo na sejem medicinske opreme v Düsseldorf in pogledati, kdo od Slovencev na ta sejem pride. Tam srečamo v glavnem dobavitelje, manj pa vodje nabavnih služb. Nabava se v bolnišnicah dogaja tako, da dobavitelji pridejo v bolnišnico, namesto da bi nabavni oddelki hodili po svetu in gledali, kaj je dobrega in kakovostnega in poceni, in sklenili – tole bomo pa kupili!

Seveda, to je ena od poti nujne racionalizacije in to nekatere bolnišnice pri nas že dokazujejo. Treba je samo pregledati poslovanje bolnišnic, vzeti za primer tiste, ki pozitivno poslujejo in njihove dobre prakse prenesti v bolnišnice, ki imajo slabe prakse.

Zakaj pa se to še ni zgodilo?

Zato ker je še vedno dovolj denarja! Če bi ga imeli preveč, ne bi več imeli čakalnih dob, slovensko zdravstvo pa bi bilo tudi bolje opremljeno. V slovenskih bolnišnicah bi morali več vlagati v posodabljanje medicinske infrastrukture. Jaz samo opozarjam, da se razpoložljivi denar lahko racionalneje uporabi, znanje imamo, samo odločiti se moramo …