"Na dan prenosa v glavnem ne jem in pijem samo vodo"

Ste športni komentator – pa ste tudi športnik? Ste kdaj katerega od športov resno trenirali? Ja, zdaj sem že kar nekaj časa športni komentator. Nekoč, to bolj sodi v rubriko Še pomnite, tovariši? (mimogrede, to je bila v moji mladosti ena najbolj poslušanih oddaj nacionalnega radia), sem redno in resno vadil in igral pri ŽNK Celje in NK Kladivar iz Celja. To je bilo kar zahtevno in moja mladinska generacija je bila takrat enakovreden tekmec tako Olimpiji kot Mariboru. Sicer pa sem živel v času, ko smo vadili še rokomet, plavanje in gimnastiko. Ob prehodu na študij iz Celja v Ljubljano je bil nogomet v potisnjen v ozadje in kmalu sem postal pravi rekreativec. Dokaj redno in uspešno sem igral na sindikalnih igrah takratne Jugoslavije in pogosto tudi za najrazličnejše ekipe, ki so nastopale v humanitarne namene. Najbolj znana je bila Zlata selekcija, ki jo je vodil Tone Fornezzi - Tof. No, lepe spomine imam tudi kot trener ekipe iz kraja mojih starih staršev (Podpeč-Preserje), saj smo iz leta v leto napredovali in bili eno najprijetnejših presenečenj takratnih slovenskih tekmovanj. Katere športne dogodke je najtežje komentirati? V komentiranju športnih dogodkov ni lahkih ali težkih. So bolj ali manj zahtevni. Glede na moje izkušnje zagotovo po pripravi med zahtevnejše sodijo atletika, plavanje, veslanje, kolesarstvo in še kaj, medtem ko je treba največ improvizirati pri igrah z žogo in pri hokeju. Prav ta, čeprav ga nisem nikdar komentiral, se mi zdi glede na hitrost dokaj zahteven. Kdo vas je v vašem poklicnem življenju najbolj zaznamoval? To so nedvomno ljudje, ki so me usmerjali, ko sem se začel resno ukvarjati s televizijskim novinarstvom. Takoj na začetku Bogdan Pleša, urednik osrednje informativne oddaje in pozneje gospodarskih oddaj, nato pa Marko Rožman, Tugo Klasinc in moj mentor Mito Trefalt. Vsi so bili takrat spoštovani komentatorji, bogati najrazličnejših znanj in vedenj in kar je bilo najpomembneje, bili so pripravljeni prenesti svoje znanje na nas. Vzeli so si čas in mi veliko pomagali in za to sem jim zelo hvaležen. No, imel sem tudi to čast, da sem se družil in marsikaj naučil tudi od takratnih jugoslovanskih "zvezdnikov" Mladena Delića, Milke Babović, Vladanka Stojakovića in Dragana Nikitovića. Omeniti pa moram tudi Evgena Berganta, uglednega urednika Dela, in Mirka Strehovca, nepozabnega radijskega reporterja, s katerima sem se pogosto družil in seveda tudi učil. Imel sem super vzornike in učitelje. Ste vraževerni? Ne, nisem vraževeren, čeprav imam določene obrede, v katere verjamem in se jih tudi držim. Kot športnik sem noč pred tekmo vedno preživel doma. Zdaj na dan prenosa v glavnem ne jem in pijem samo vodo, nikakor ne pijač s CO2. Priznam, da z leti vse bolj verjamem v praktičnost nekaterih domačih in tujih rekov. Kako domači ste si s sodobnimi tehnologijami? Uporabljate Facebook ali Twitter? Nisem največji velemojster, vendar nisem skregan s sodobnimi tehnologijami. V veliko pomoč so mi bili in so še nekateri "strokovnjaki", kot na primer moj svak Bojan in kolega Igor E. Bergant. Ta mi skoraj ob vsaki priložnosti ponudi kakšno novost. Zdaj, ko ni več v našem uredništvu, se na mojo srečo tudi redkeje srečava. (smeh) Seveda, uporabljam Facebook, vendar s "pametjo". Imam kar veliko prijateljic in prijateljev. Kaj bi izpostavili kot svojo največjo slabost? Slabosti imam, skromno rečeno, kar nekaj. Moji najbližji bi jih veliko lažje opredelil, številčno in vsebinsko. Recimo: sem strikten do sebe in okolja, pogostokrat preveč natančen, ne preveč potrpežljiv, zavračam neznanje, lenobo in pretirano uporabo spletnih strani. Kot lev se borim za svoje mnenje. Po svoje dopolnite stavek: Naj sosedu … … zraste debel krompir, da ga bova lahko skupaj z užitkom jedla. Pa tudi kakšen kos mesa ne bo odveč. Na kateri svoj dosežek v zadnjem letu ste najbolj ponosni? Dosežek? Nimam pojma. O tem ne razmišljam. O tem naj razmišljajo drugi. Predvsem moji nadrejeni, ki pa na žalost že dolgo ne. Vse nas mečejo v isto vrečo, vajence in velemojstre. Sicer zdaj dosledno zavračam vsa priznanja, ki so pogostokrat le ena oblika hinavščine. Morda bo prišel čas, ko bom razmišljal tudi o dosežkih. No, da bom vsaj delno odgovoril na vprašanje: morda to, da sem še živ, da imam nekaj iskrenih prijateljic in prijateljev, da sta moji vnukinji izjemni, da sem še dokaj delovno razpoložen in da dokaj redno kosim travo okrog hiše v Mozirju in nenazadnje, tisto najboljše sploh še ni prišlo!