Mubarak gre in ostane

Mubarak zdaj menda ostaja, da bo lahko po volitvah odšel s položaja in ostal v državi. Ne glede na vse je Egipt preprosto preveč pomemben, da bi o njegovi prihodnosti odločali na ulici. Tako bi lahko zrelativizirali Mubarakovo sledenje ameriškim (in drugim zahodnim) sporočilom, naj poskrbi za mirno tranzicijo, ki bi po vsem skupaj Egipt peljala v smeri, po kateri hodi že ves čas. Se pravi, brez vnovičnih razmislekov o zaveznikih. Strateška vloga Egipta je neizpodbitna, prav zato je bilo v preteklih dneh predvsem zanimivo spremljati odzive mednarodne politike, ki je le stežka enoznačno ovrednotila dogodke v Kairu in drugje po državi. Zavedajoč se prelahkotnega jemanja diktatorjev – na to je EU pretekli mesec spomnila tudi človekoljubna organizacija Human Rights Watch – ter ob poudarjanju vrednot, na katerih je zgrajena politična ureditev zahoda, je prišepetavanje egiptovskemu vodji, naj preobrazi državo in se sooči s socialnim položajem velikega dela prebivalstva, zelo realna slika iskrenosti politične elite. Ta jasnih sporočil skorajda ni več sposobna, ukvarja se predvsem s kovanjem novih in novih besednih zvez za poimenovanje znanega, bolj kot kaj drugega zato, da ji dejansko ni treba spremeniti nič. Brez jasne podpore demokratičnim vrednotam v protestu proti režimu, ki jih je trideset let kršil. Pri prej omenjenem Human Rights Watch so razpravo, ki poteka med samodržci in kršilci človekovih pravic ter evropskimi državami, označili za farso. Imamo dialog, pravijo. Krepimo dialog, poudarjajo. Dejstvo pa je, kot ugotavlja HRW, da nek prikrit izgovor za dialog ne spreminja vedenja. Temveč ga z nedejavnostjo zgolj legitimizira. Potrebna je javna kritika, jasna beseda.

V Egiptu je brezposelnost med mladimi več kot tretjinska. Vprašanje je le, kaj se bo z voljo po spremembi zgodilo zdaj, ko bo bržčas mednarodna skupnost izražala zadržano potrditev stališč Hosnija Mubaraka, medtem ko je vse bolj izpostavljeni sekularni vodja protestniškega vala Mohamed El Baradej omenjal odstop do petka. Do septembra je še presneto daleč, da bo boj za oblast razburljiv, je poskrbel kar sam Mubarak z načrtnim onemogočanjem opozicije. Da je tunizijski protestniški val že postal cunami strahu, kaže tudi dogajanje v Jordaniji, kjer je kralj Abdulah II. čez noč zamenjal vlado. Morda gre celo za pomlad arabske civilne sfere, ki je bila za potrebe sejanja strahu doma in na tujem več let ali celo desetletij s politične sfere odstranjena zaradi resničnega ali namišljenega spopada med pogosto sekularnimi političnimi elitami in religijsko opozicijo. Ne pozabimo. Začelo se je s kruhom (v Tuniziji), nadaljuje se v političnih vrhovih (Tunizije in Egipta), končuje ... kdo ve, kje?